KAKO PREPOZNATI VZORCE IN DELOVANJE NAŠEGA NOTRANJEGA OTROKA

Uvodna opomba:
Članek je v celoti plod mojih lastnih izkušenj in samorefleksije v procesu samozdravljenja ter svetovalnega in energijskega dela s klienti. Gre za laičen zapis, ki ni povezan s strokovno psihoterapijo in delom poklicnih psihologov ter psihoterapevtov.

Mnogo ljudi je kljub svojemu odraslemu izgledu, večino življenja ujetih v energijo in vzorce svojega ranjenega notranjega otroka. Te navidezno odrasle ljudi pa, ne glede na njihova leta, izdajajo določeni vzorci vedenja in čustvovanja, ki so značilni za aspekt notranjega otroka, ujetega v čustvene rane iz zgodnjega otroštva. Gre za začaran krog večinoma nezavednih notranjih procesov in specifičnih dinamik, ki poustvarjajo nepredelano izvorno bolečino iz otroštva ter osebi onemogočajo, da bi zares stopila v vlogo odgovornega in uravnoteženega odraslega. 


Katere so temeljne značilnosti ranjenega notranjega otroka oziroma kako prepoznamo ali tudi nas skozi življenje vodi naš ranjeni notranji otrok?


•POTREBA PO POZORNOSTI IN POTRDITVI s strani okolice, ki je kot nekakšna nenasitna črna luknja, saj je nobena pohvala ali potrditev od zunaj ne more zapolniti. Značilen je nenehen občutek notranjega nezadovoljstva in nemira, hlastanje po novih 'dosežkih', ki pa nikoli ne prinesejo resničnega in trajnega zadovoljstva.
•NARCISISTIČNA PSIHOLOŠKA STRUKTURA: v ospredju je JAZ oziroma EGO ter nezavedna zahteva ali pričakovanje, da se svet vrti okoli nas in naših potreb. Izpolnitev naših potreb in pričakovanj (zavestnih in nezavednih) seveda projiciramo navzven, kar pomeni, da svet doživljamo kot poligon za to, da drugi ljudje te potrebe nemudoma prepoznajo (tudi kadar jih sami ne izrazimo jasno in nedvoumno) in zadovoljijo. Kadar se to ne zgodi (kar je neizbežno), odgovornost za to prelagamo izven sebe in sicer zaradi podzavestnega prepričanja, da so drugi dolžni izpolniti naša pričakovanja/zahteve/potrebe. Kadar temu ni tako, nastopi občutek zapuščenosti in izdaje, ki vodi v globoke zamere in obtoževanje.
•NEZMOŽNOST ZARES VIDETI IN ZAČUTITI DRUGEGA V ODNOSU ter prepoznati potrebe drugega kot enakovredne svojim. Tukaj gre za izkrivljeno doživljanje, da je svet zgolj podaljšek nas samih, vse ostalo pa je drugotnega pomena. To je tudi ena izmed faz v razvoju otroka, ko otroka obvladuje t.i. magični um, ki je po svoji strukturi izredno egocentričen. Mnogo ljudi se tako rekoč zatakne v tej razvojni fazi in zaradi tega izredno težko razvije resnično empatijo.
•NEZMOŽNOST SPREJEMATI POLNO ODGOVORNOST ZASE in za svoja dejanja ter nenehno prelaganje odgovornosti na druge. Pogost občutek, da se nam dogaja krivica.
•Stalna potreba sebi in drugim DOKAZATI SVOJO LASTNO (VEČ)VREDNOST, kar izvira iz globokega ter praviloma potlačenega občutka manjvrednosti.
•NEZMOŽNOST DIREKTNEGA SOOČENJA z ljudmi in situacijami, ki so za nas neprijetne.
•IZOGIBANJE KONFLIKTNIM SITUACIJAM ALI ZAVLAČEVANJE (oziroma odlašanje) kadar bi morali aktivno ukrepati ali se kako drugače izpostaviti.
•Odkrita ali prikrita VLOGA ŽRTVE: ujetost v občutke nemoči ter izraženo ali potlačeno jezo, kjer nenehno 'čakamo', da se bodo ljudje okoli nas spremenili ali da se bo sama od sebe spremenila življenjska situacija v kateri smo se znašli. Ob tem ne uspemo prepoznati svoje vloge v tej dinamiki in svojega lastnega delovanja s katerim smo doprinesli k nastanku te situacije.
•BEG OD REALNOSTI, običajno preko različnih odvisnosti: od spolnosti, hrane, interneta, najrazličnejših substanc (alkohol, psihoaktivne snovi ipd.), nenehno 'sanjarjenje' brez potrebne akcije kot nujnega pogoja za realizacijo načrtov in želja, beg v spanje ali meditacijo (druge realnosti), nezmožnost biti 'tukaj in sedaj' ter aktivno in zavestno usmerjati svojo pozornost itd.
•PRETIRANO STREMENJE K UŽITKU IN UGODJU ter potreba takoj zadovoljiti svoje potrebe, ne glede na to ali nam zunanje okoliščine to dopuščajo. Beg pred obveznostmi in občutkom notranjega nelagodja. Zavračanje vsega, kar nam je neprijetno in kar od nas zahteva določen vložek ali žrtvovanje. Nezmožnost postaviti si prioritete in se držati zadanih načrtov ter ciljev.
•ČUSTVENO IZSILJEVANJE V MEDSEBOJNIH ODNOSIH: posredno ali neposredno vzbujanje občutkov krivde in sramu v ljudeh, kadar le-ti ne izpolnjujejo naših pričakovanj in zahtev. Vse, kar nekdo bodisi stori ali ne stori, vzamemo osebno in ne zmoremo dogajanja opazovati z ustrezne distance. Nagnjenost k užaljenosti, zameram, sodbam in nezmožnost odpuščanja (v smislu: „Zakaj MI to delaš?“)
•NEZMOŽNOST NADZOROVATI SVOJE ČUSTVENE ODZIVE na način, da krepimo svojega 'notranjega opazovalca'. To ne pomeni, da si čustev ne dovolimo začutiti, temveč, da jih prepoznamo, ko se sprožajo, jih sprejmemo ter ZAVESTNO IZBEREMO KAKO se bomo glede na svoje čustveno stanje odzvali.
•NESPREJEMANJE ODGOVORNOSTI ZA SVOJE MATERIALNO PREŽIVETJE ter svoje potrebe (predvsem čustvene!). Odpor do tega, da bi resnično odrasli in umetno podaljševanje otroške ali študentske faze, ki nam omogoča, da določene odgovornosti (predvsem materialne narave) še vedno prelagamo na bližnje.
•NEZMOŽNOST REALNO UZRETI LASTNE OSEBNOSTNE POMANJKLJIVOSTI in si jih priznati. Nezavedna potreba po 'otroški brezmadežnosti' ter posledično nezmožnost sprejemanja pomanjkljivosti tudi pri drugih ljudeh. Črno-belo doživljanje sveta, kjer so stvari bodisi dobre bodisi slabe. Kar je dobro je sprejeto, kar je označeno kot slabo pa vztrajno zanikamo ter odrivamo stran od sebe.


To so samo nekateri izmed pokazateljev, da smo obtičali v vlogi in energiji ranjenega notranjega otroka. Praviloma nezavedno in povsem avtomatično nadaljujemo z vzorci vedenja in čustvovanja, ki smo jih v zgodnjem otroštvu prevzeli bodisi od enega ali obeh staršev oziroma skrbnikov. Če smo kot otroci opazovali tovrstno dinamiko in nezavedno prišli do zaključka, da določen način delovanja/čustvovanja prinaša rezultate ali določene koristi, s tovrstnim vedenjem avtomatično nadaljujemo tudi v 'odrasli dobi'.

Dejansko gre za obrambne mehanizme, ki nas varujejo pred izkušanjem čustvenega nelagodja in bolečine, ki pa nam obenem preprečujejo, da bi živeli polno in avtentično življenje. Ženske se teh mehanizmov običajno na nezavedni ravni 'naučimo' z opazovanjem matere, moški pa pri tem posnemajo očeta oziroma drugega moškega, ki jim predstavlja očetovsko figuro. Seveda je situacija lahko tudi obratna, če se kot otroci bolj identificiramo s staršem nasprotnega spola.

V procesu identifikacije namreč vzamemo vse – tako pozitivne kot negativne aspekte staršev ter na podlagi vsakodnevnega zgleda, ki nam ga starši nudijo s svojimi vzorci vedenja in čustvovanja, gradimo svojo lastno osebnost.

Ko enkrat začnemo ozaveščati svoje vzorce čustvovanja in vedenja, se lahko naučimo prepoznavati svoj resnični jaz od 'lažnega jaza', ki smo si ga ustvarili na podlagi identifikacije s starši. Zato, da bi znali razločiti zrnje od plevela, pa seveda potrebujemo svoje lastne izkušnje, predvsem pa ljudi, ki nam skozi odnose zrcalijo naše nezavedne avtomatizme in nam omogočajo, da jih, če si to seveda dovolimo, postavimo pod vprašaj ter zavestno razvijamo bolj zdrave temelje svoje osebnosti.

-----------------------------------------------------------------------------

"DOBITI NOŽ V HRBET" ALI KAKO NAŠE S ČUSTVENO ENERGIJO NABITE MISLI / BESEDE VPLIVAJO NA FIZIČNO RAVEN

Nekoč so se ljudje zavedali, da imajo besede »magično moč«, ki jo je mogoče uporabiti v dobre ali slabe namene. Vedeli so, da so besede, ki jih izrečemo s čustvenim nabojem ali že zgolj misli podkrepljene s čustveno energijo, orodje kreacije. Zlasti v številnih zaprtih, mističnih krogih, so to kreativno silo uporabljali za manipulacijo z energijskimi silami, naravnimi elementi in energijskimi tvorbami, ki so jih preko besednih ukazov in jasne namere ustvarili, da bi jim pomagale doseči specifične cilje.

O moči besede govori že Stara Zaveza, kjer je nastanek svetlobe, ki je omogočila življenje vsemu kar biva, opisan z odlokom Boga: »Naj bo luč!« (Geneza 1:3). In luč je bila.

Jasna misel ali beseda, ki je izdatno energijsko podprta s čustveno energijo, je torej močno sredstvo manifestacije, ne glede na to ali se sami tega zavedamo ali ne. Iz te osnove lahko deloma razložimo tudi tradicionalno moč raznih urokov in prekletstev, ki v temelju niso nič drugega kakor jasno izražena misel oz. beseda, energijsko podprta z močnim čustvenim nabojem, z osebno močjo posameznika ter praviloma z v ta namen uporabljenim posebnim obredom, katerega namen je povečati moč izrečenih besed.

Skozi stoletja se je na kolektivnem energijskem nivoju zaradi številnih zlorab kreativne moči besede izoblikoval globok nezaveden strah pred t.i. črno magijo, ki je tudi v današnjem času med večinsko populacijo še vedno prisoten, čeprav se o tem javno ne govori prav veliko. Ironija se skriva v tem, da s svojimi strahovi tovrstne energije sami hranimo in prikličemo v svoje življenje. Potrebno se je namreč zavedati, da se nam v skladu z zakonitostmi stvarstva nobena stvar ne dogodi brez naše privolitve, ta pa je pogosto nezavedna oziroma se odvija na nivojih, do katerih običajno sami ne zmoremo (še) dostopati (lahko pa te spretnosti razvijamo preko dviga zavedanja in določenih praks).

Glede na povedano, je sprejemanje polne odgovornosti za svoje misli, čustva in izrečene besede (ter posledično tudi dejanja seveda) ena izmed najpomembnejših življenjskih lekcij vsakega posameznika. Dandanes so številne ljudske modrosti žal že precej pozabljene, vendar pa jih lahko še vedno najdemo v obliki nekaterih pregovorov in vsakdanjih fraz kot je recimo: »Dobil sem nož v hrbet« ali »Njegove besede so me zadele kakor puščica v srce«.

Česar se namreč ne zavedamo je to, da na energijskem nivoju besede z močno negativno čustveno vsebino človeka poškodujejo v enaki meri kot fizičen udarec. Razlika je samo v tem, da so pri fizičnem napadu stvari jasne, posledice pa običajno vidne in oprijemljive, medtem ko gre pri verbalnem ali mentalnem napadu na nekoga za »nevidne« poškodbe oziroma poškodbe, ki jih je moč opazovati zgolj z energijskih nivojev – četudi se lahko manifestirajo v obliki povzročenih čustvenih ran (v primeru, ko nas nekdo s svojimi besedami prizadene).

Senzitivni ljudje so sicer zelo dojemljivi za tovrstne energijske napade, kar pomeni, da jih zaznavajo, vendar jim prepogosto ne dajejo zadostne teže. Mislijo, da na fizičnem nivoju ne puščajo posledic. Živimo namreč v svetu, ki vso pozornost še vedno bolj ali manj usmerja zgolj na vidno, materialno raven. Da bi videli še drugo plat, je potrebno zamenjati perspektivo in pogledati na dogajanje z energijskega vidika. Ko se na nekoga jezimo ali ga iz zavisti obrekujemo, bodisi v mislih bodisi verbalno, v to osebo običajno nezavedno usmerjamo svoje energijske puščice, včasih kar konkretne sulice, ki se nemalokrat obtičijo v enem izmed energijskih teles napadene osebe. Te sulice se lahko zapičijo v določene predele nižjih energijskih teles, lahko pa na eteričnem nivoju (ki je energijski duplikat fizičnega telesa in ga popolnoma prežema) poškodujejo tudi posamezne organe.

V svoji terapevtski praksi energijskega dela in transformacije sem naletela na mnoge primere, ko so bile konkretne fizične težave (kot so npr. nepojasnjene krvavitve ali bolečine neznanega izvora) povzročene s strani tovrstnih energijskih sulic kot materialnih manifestacij verbalnih ali mentalnih napadov, negativnih opazk, kritike, zavisti, obrekovanja itd. Če smo namreč dlje časa izpostavljeni tovrstnim energijskim napadom in smo obenem energijsko dovolj odprti – nezaščiteni, se nam čez čas te stvari lahko manifestirajo tudi na fizični ravni. V tem primeru je poleg ozaveščanja vzrokov za nastalo situacijo in lekcije, ki se skriva v tovrstni izkušnji, potrebna tudi dejanska odstranitev teh »energijskih sulic« iz eteričnega telesa oziroma kateregakoli drugega energijskega telesa, kjer so ti elementi prisotni. Tako kot pri fizični poškodbi je tudi na energijskih nivojih potrebno odstraniti škodljive tujke, rano očistiti in ustrezno sanirati. Nedvomno je priporočljivo tudi brisati celični zapis poškodbe, saj ko je lekcija enkrat ozaveščena in sprejeta, ta zapis ne opravlja več svoje funkcije.

Iz tega razloga bi rada poudarila kako zelo pomembno je, da se zavedamo moči in vpliva, ki ga imajo na nas same in na druge ljudi čustveno nabite misli oziroma besede. S pretirano samokritiko in nenehnim samoobtoževanjem lahko namreč tudi sebi prizadenemo energijske poškodbe, ki se prej ali slej neizogibno manifestirajo tudi na ravni našega fizičnega telesa. Način kako se pogovarjamo s sabo in z drugimi lahko tako pomembno določa usodo našega telesa, pri čemer seveda enako velja za naše misli. Žal je tako, da o teh običajnemu očesu nevidnih nivojih ne razmišljamo dovolj, dokler po mnogih letih simptomi ne izbruhnejo na čisto fizičnem nivoju.

Prav tako kot je pomembna vsakodnevna telesna higiena, sta namreč pomembni tudi mentalna in čustvena higiena. Morda bomo namreč račun za zanemarjanje teh nivojev prejeli z odlogom, vendar ga bomo prej ali slej morali tako ali drugače “poravnati” - praviloma skozi neposredno izkušnjo. Če ne v tem, pa zagotovo v enem izmed prihodnjih življenj.


------------------------------------------------------------------------------------

PASTI KLASIČNE BIOTERAPIJE IN DEMISTIFIKACIJA VLOGE ZDRAVILCA


Namen tega članka je osvetliti nekatere “senčne plati” klasične bioterapije oz. energijskega “zdravljenja”. Ko govorim o tem pristopu (polaganje rok ali katerakoli oblika transformacije energijskega polja osebe) se nanašam na številne in v današnjem času zelo tržne metode, ki so usmerjene predvsem na t.i. simptomatsko zdravljenje - torej odstranjevanje fizičnih simptomov in energijskih blokad brez poglabljanja v TEMELJNE VZROKE za nastanek določenega bolezenskega stanja oz. težave, ki se lahko manifestira na fizični, čustveni ali mentalni ravni.

Vsako neravnovesje se namreč najprej razvije na energijskih nivojih in se sčasoma manifestira v obliki metalnih, čustvenih ter v končni fazi povsem fizičnih težav in bolezni.

Ko se naše notranje oz. energijsko ravnovesje poruši, so ti zunanji simptomi praviloma zgolj PRENAŠALCI SPOROČILA, da je potrebno narediti konkretne korake k spremembi (življenjskega sloga, naših mentalnih prepričanj in vzorcev čustvovanja ipd). Simptomi so tako zgolj jasno opozorilo, da je skrajni čas, da svojo pozornost iz zunanjega sveta preusmerimo navznoter in se zavestno soočimo z vsem, kar smo doslej potiskali globoko v nezavedno.

Kaj se zgodi, če se usmerimo zgolj na simptome?

Zdravilec, ki deluje izključno kot kanal za prenos “zdravilne energije” (v nadaljevanju bioenergetik) in hkrati ne išče nezavednih vzrokov za nastanek težave svojega klienta, lahko klientu začasno sicer izboljša stanje (navidezno odpravi bolezen oz. njeno manifestacijo) in ga za neko obdobje tudi energijsko okrepi, vendar se bolezensko stanje običajno najkasneje v nekaj letih ponovi, četudi morda v neki drugi obliki ali na drugi ravni. Navidezna remisija lahko traja tudi do 5 let ali v nekaterih primerih celo dlje. Prej ali slej se bolezen “ponovi”, saj klient ni ozavestil in prepoznal temeljnega sporočila oz. VIŠJEGA NAMENA BOLEZNI.

Bolezen je namreč vselej nekakšen “klic v sili”, preko katerega nam duša želi sporočiti, da je čas za korenite spremembe, ki podpirajo njeno rast in razvoj. Bioenergetik tako z odpravljanjem manifestiranih simptomov s pomočjo energijskega dela svojemu klientu onemogoča, da bi ozavestil dušno lekcijo, ki jo bolezen “prinaša” (duša nas praviloma sicer že mnogo prej opozarja, da je potrebno narediti spremembo, vendar se je pogosto otepamo vse dokler nas nekaj v to ne prisili). Na neki ravni je tako svojemu klientu bergla in ovira na poti dušnega razvoja, saj ga s svojim “quick-fix” pristopom tako rekoč ohranja v vlogi žrtve - pasivnega prejemnika zdravilnih vibracij.

Edina pot, da zares stopimo v svojo lastno moč je namreč ta, da se zavestno soočimo s svojo senco in svojimi najglobljimi ranami; z vsem, kar nam vzbuja tako nelagodje, da to raje “pometemo pod preprogo”, v svojo podzavest. Bioenergetik misleč, da mu pomaga, svojemu klientu ne omogoči, da s tem, ko ozavesti svoje “senčne aspekte” in zanje sprejme polno odgovornost, stopi v svojo resnično, avtentično moč.

Pogosto se dogaja, da so v ozadju raznoraznih težav in blokad karmične lekcije, za katere smo se na dušnem nivoju pred inkarnacijo sami odločili, da jih ozavestimo in sprejmemo. In kadar se globoko v sebi tega otepamo, nam duša pošlje “opomnik” v obliki neravnovesja in bolezenskih stanj. Bioenergetik lahko s simptomatskim zdravljenjem ta “karmična bremena” svojih klientov v določeni meri prevzame tudi nase.

To je še posebej pogosto pri zdravilcih, ki imajo v podzavesti vzorec potrjevanja lastne vrednosti preko pomoči drugim. Praviloma gre za ujetost v arhetip Mesije/Odrešenika, kjer oseba po zgledu mojstra Jezusa bodisi podzavestno ali zavestno prevzema nase bremena drugih. To se lahko odraža tudi v tem, da zdravilec, ko enkrat poveča obseg svojega dela in s tem klientov, začne v svojem telesu kopičiti odvečne kilograme. Gledano z energijskega vidika tako jemlje nase strahove in drugo potlačeno čustveno energijo svojih strank (takrat ima oseba občutek kot da se napihuje, kar pa se ne odraža nujno v povečani telesni teži), kadar gre pa za dejansko kopičenje kilogramov je pa v ozadju pogosto podzavesten občutek ogroženosti zaradi izpostavljenosti kopici negativnih energij (pri delu s klienti) ter posledično potreba po samozaščiti (z maščobnimi oblogami).

Ta arhetip je del kolektivnega nezavednega, ki se je razvil zaradi vpliva katoliške cerkve in ostalih institucionaliziranih religij. Je produkt religiozne mentalitete, ki idealizira samožrtvovanje in mučeništvo ter osebe, ki utelešajo ta ideal poveličuje kot “božje izbrance”. V mnogih primerih (so izjeme seveda!) pa je v ozadju podzavestni program lastne manjvrednosti ter posledično kompenzacija s samopotrjevanjem lastne vrednosti v očeh drugih. Za samožrtvovanjem se namreč pogosto skriva prav ego s svojo iluzijo ločenosti od stvarstva kot celote.

Nihče v resnici ne more nikogar “pozdraviti” - lahko mu zgolj pomaga ozavestiti to, kar sam morda ne zmore ali nima pravih orodij za ta proces. Ena izmed nalog zdravilca je namreč tudi v tem, da klienta spomni, da je pomemben in dragocen del celote ter da je v očeh Stvarnika (izvora vsega) v vsakem trenutku sprejet in ljubljen, ne glede na izkušnje, ki jih je doživljal v posameznih inkarnacijah.

Mnogi zdravilci preko usmerjanja pozornosti na pomoč drugim, podzavestno bežijo pred svojimi lastnimi neozaveščenimi ranami ter se s tem, ko stopijo v vlogo terapevta avtomatično postavijo nad klienta (takoj vzpostavijo dinamiko nevidne hierarhije), kar jim daje lažen občutek napredka (sploh če navzven “dosegajo rezultate” in si preko tega potrjujejo svojo vrednost, ki običajno temelji na sposobnostih in ne na visokem zavedanju). Z raznimi metodami in vajami krepijo svojo osebno moč, svoj pleksus in s tem dvigujejo nivo svojih sposobnosti, ne da bi obenem dvigovali tudi lastno zavedanje, ki je bistveno za vodenje klienta v procesu dvigovanja njegovega lastnega nivoja zavedanja in s tem dušnega razvoja.

Nekateri preko “reševanja drugih” simbolno rešujejo samega sebe ali kompenzirajo za neuspel poskus reševanja enega izmed staršev v zgodnjem otroštvu (v smislu “kar mi tam ni uspelo, bom storil sedaj preko drugih” - gre seveda spet za podzavesten vzorec oz. potrebo). Ta usmerjenost navzven pa jih prej ali slej na tej poti tako ali drugače zaustavi, vse dokler niso zmožni v ranah svojih klientov prepoznati tudi svojih lastnih neozaveščenih ran. Odnos med klientom in zdravilcem je namreč vselej zrcalen, kajti takšna je narava stvarstva. Klienti bodo nehote odslikavali vse, kar zdravilec sam pri sebi še ni razrešil. Njegova sposobnost, da klientu pomaga ozavestiti njegovo lastno senco je pogojena s tem, da je tudi sam pripravljen na to, da se iz dneva v dan odkrito sooča z vsemi aspekti sebe. Dokler te pripravljenosti in predanosti temu nenehnemu procesu samorazvoja ni, bo njegova sposobnost “videti” onkraj navideznega in površinskega okrnjena zaradi lastnih slepih peg.

Zato sta v mojih očeh vsaka glorifikacija in opevanje (idealiziranje) vloge zdravilca povsem zgrešeni. Nobenega “blišča” ni v tem zahtevnem in zavestnem delu, ki od zdravilca terja nenehno soočanje s svojo lastno senco. Gre za poslanstvo, ki si ga duša izbere z zavedanjem, da bo to od nje zahtevalo popolno predanost in neizmerno ljubezen do resnice. Zdravilstvo je način življenja in zahteva celega človeka, saj je meja med zasebnim in poklicnim zabrisana. Delo se ne zaključi, ko klient odide, prav tako se ne zaključi v petek popoldan. Tovrstna pot zahteva nenehno rast in preseganje samega sebe, predvsem svojega lastnega ega, omejujočih podzavestnih prepričanja in najrazličnejših blokad na vseh nivojih.

Ni metoda tista, ki naredi dobrega zdravilca, temveč njegova raven zavedanja (kar vključuje tudi to, da dejansko živi to, kar govori in predaja drugim, uteleša te vrednote in kljub dobremu delu ohranja svojo ponižnost) in predanost tej poti. Metoda je zgolj bergla, s katero si lahko pomagamo priti do določene razvojne stopnje (če seveda ne razvijemo podzavestne odvisnosti od nje, kar se pogosto dogaja v praksi) in je v prvi vrsti potreba uma, ki je strukturiran tako, da se mora opreti na nekaj “oprijemljivega” za to, da se lahko “znajde” v energijskih realnostih.

Ključ, ki nazadnje odpira vsa vrata, tako v “energijskih svetovih” kot tudi v materialni manifestaciji teh realnosti (vsakdanja, fizična realnost), pa je nedvomno zavedanje (v svoji najvišji obliki kot čista zavest) in ljubezen (v svoji najvišji obliki kot brezpogojna ljubezen). Pot do čiste zavesti in brezpogojne ljubezni pa gledano z zemeljske perspektive ni ne enostavna ne kratka. Je pa vsekakor vredno zavestno stopiti nanjo. Začne se pa kot vedno - s prvim korakom.


---------------------------------------------------------------------------------------


KDO SO ENERGIJSKI VAMPIRJI IN KAKO JIH PREPOZNAMO?


Praviloma je imel že vsak od nas kdaj opravka s t.i. energijskim vampirjem, bodisi v družinskem krogu, partnerskem razmerju ali v službi.

In kdo so dejansko energijski vampirji in kaj je za njih značilno?

Energijski vampirji so osebe, ki zaradi svojih podzavestnih vzorcev in prepičanj, niso v stiku s svojo lastno močjo in zaradi tega potrebujejo nek nadomesten 'vir moči', na katerem se pogosto povsem nezavedno napajajo. Običajno gre za osebe, ki so obtičale v vlogi žrtve in ne sprejemajo odgovornosti za svoje mišljenje, čutenje in delovanje. V tej vlogi jih držijo ujete zlasti nepredelane podzavestne vsebine z močnim čustvenim (torej energijskim) nabojem. Ujetost v te podzavestne vzorce jim onemogoča, da bi zares stopili v svojo moč, saj je velik del njihove energije 'zaklenjen' v teh podzavestnih vsebinah (vzorcih, prepričanjih in nepredelani čustveni bolečini).

V primeru, da bi te vsebine ozavestili, jih predelali in sprejeli odgovornost za svoje stanje, ne bi imeli več potrebe, da se napajajo z energijo (pozornostjo) drugih ljudi. Kamorkoli gre namreč naša pozornost, tja odteka tudi naša energija. Kadar smo pogosto v stiku s tovrstnimi osebami, lahko opazimo, da postajamo utrujeni in pogosto razdražljivi. Utrujeni zato, ker se je nekdo dobesedno prisesal na naše energijsko polje, razdraženi pa zato, ker na podzavestni ravni te procese zaznavamo in se v nas zbujata jeza in frustriranost.


Glavne značilnosti energijskih vampirjev:

- ujetost v vlogo žrtve (samopomilovanje, nenehno jamranje in pritoževanje, iskanje krivca zunaj sebe, prelaganje odgovornosti na druge, konstanten občutek nemoči in ujetosti, odpor do sprememb, togost, stalna kritika in iskanje napak, fatalizem v smislu »tako pač je, stvari se ne da spremeniti« ipd)

- njihovo gonilo so močne potrebe, za katere pričakujejo, da bodo zadovoljene od zunaj, s strani drugih ljudi – t.i. neediness (nikoli nimajo dovolj – pozornosti, pohvale, spodbude, pritrjevanja ipd)

- odlično jim gre od rok vzbujanje krivde in slabe vesti, še posebej kadar ljudje ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj in zahtev (izrečenih in neizrečenih)

- močna potreba po kontroli – nad sabo in nad drugimi (to jim daje navidezen občutek moči) pogosto se počutijo ogrožene in so izredno občutljivi na kritiko (tudi konstruktivno!), saj vsako nestrinjanje doživljajo kot osebni napad nase – kljub temu, da morda na prvi pogled delujejo izredno samozavestni in odločni

- svoj občutek nemoči in manjvrednosti skušajo zakriti tako, da nenehno potrjujejo svojo lastno vrednost in dokazujejo svojo navidezno premoč nad drugimi (pogost je podzavestni vzorec 'jaz imam vedno prav, ker če nimam prav, sem razvrednoten')

- običajno težko prisluhnejo drugim, sami pa od drugih pričakujejo, da jim se jim bodo v celoti in popolnoma posvetili pogosto se energijsko hranijo tako, da skušajo druge narediti odvisne od sebe in jih tako podzavestno prepričati, da brez njih ne zmorejo (prekomerna skrb za druge, nenehno delanje uslug in pretirana uslužnost/prijaznost, potrjevanje lastne vrednosti preko t.i. žrtvovanja za druge – 'a ne vidiš kaj vse sem storil/a zate')

- toga prepričanja in mentalni konstrukti, preko katerih vzdržujejo svojo identiteto žrtve odvisnosti vseh vrst (zlorabe substanc, odvisnost od partnerja ali neke druge osebe, beg od realnosti in pristnih odnosov)


Kako se zavarujemo pred energijskimi vampirji?

Najbolj učinkovito je seveda postavljanje jasnih osebnih meja, tudi na energijski ravni. Seveda pa je potrebno najprej ozavestiti zakaj privabljamo takšne ljudi v svoje življenje. Pogosto so vzroki na podzavestni ravni, kjer nosimo nerazrešene občutke krivde, dolžnosti, podzavestno potrebo po ugajanju in vzorec pomanjkanja ljubezni do sebe, razne strahove (pred zavrnitvijo, zapuščenostjo, izločenostjo itd) ter ostale škodljive podzavestne programe (program »reševalca«, »dobrega človeka«, »mučenika«).

Ko ozavestimo katere podzavestne vsebine in programi nam preprečujejo, da bi lahko postavili trdne in jasne meje, se jih lahko osvobodimo in se iz ljubezni do sebe odločno postavimo zase ter takšnim osebam ne dajemo več svoje pozornosti –energije oziroma se nanje ne odzivamo več čustveno (na ta način nimamo naboja v sebi in smo lahko v svojih odzivih nevtralni – tako ne hranimo več njihove notranje 'drame').

Najboljša zaščita je torej ozaveščanje lastnih podzavestnih vzorcev ter aktivno in zavestno negovanje ljubezni do sebe. Tako se lahko naučimo drugim postaviti meje, ne da bi se ob tem počutili krive in brezčutne. Ko bomo začeli postavljati meje, se bodo namreč ljudje, ki tega niso vajeni, na naše ravnanje najverjetneje odzvali precej burno. Težko je pričakovati, da bodo z razumevanjem in sočutjem sprejeli naša nova pravila, zato je še toliko bolj pomembno, da smo na njihovo nestrinjanje in neodobravanje notranje pripravljeni. Takrat sta potrebni vztrajnost, odločnost in doslednost (kar pomeni, da ne popuščamo in ne dajemo dvoumnih sporočil!), saj lahko to t.i. tranzicijsko obdobje (čas, ki je potreben, da se ljudje navadijo na naš 'novi jaz') traja kar nekaj mesecev.

Res pa je, da bo ravno to obdobje pokazalo tisto golo resnico - pravi obraz ljudi, ki nas obkrožajo ter resnično dinamiko teh odnosov in na čem so bili dejansko osnovani. Ko boste začeli postavljati meje, bodo namreč mnogi tudi fizično odšli iz vašega življenja, saj ne bodo pripravljeni narediti potrebnih sprememb v dinamiki odnosa in bodo izgubili interes, da bi odnos, ki jim sedaj ne prinaša več koristi, še naprej ohranjali.

Kakorkoli že, dobro je pogledati kakšni ljudje nas obkrožajo in se obenem soočiti tudi s samim seboj. Resnična sprememba vedno pride od znotraj, njen vpliv pa seže daleč naokrog.


---------------------------------------------------------------------------------------


 ODVISNOST OD KRIVDE KOT ENA IZMED IZKUŠENJ DUŠE IN VIBRACIJSKA NARAVA STVARSTVA


Ko pomislimo na odvisnost, se nam praviloma vzpostavi povezava z vzorcem bega pred negativnimi emocijami. Odvisnost kot eden izmed obrambnih mehanizmov zoper soočanje z lastno »senco« - občutki, ki tako ali drugače v nas vzbujajo nelagodje in notranjo stisko. Pa vendar lahko skozi najrazličnejše inkarnacije razvijemo odvisnost v odnosu do česarkoli. Ena izmed najpogostejših odvisnosti, ki jih srečujem pri svojem terapevtskem delu je nedvomno odvisnost od občutkov krivde in sramu. Krivda in sram se rada pojavljata v tandemu, saj se kot vzorca odlično dopolnjujeta in se nenehno medsebojno krepita. Kadar se v nizu inkarnacij srečujemo z vzorcem krivde, ki ga nismo sposobni predelati, lahko postane krivda del naše »identitete«.

Dušna lekcija, ki je povezana z občutkom krivde od nas zahteva razvijanje sposobnosti brezpogojnega odpuščanja – v prvi vrsti sebi. Česar namreč ne zmoremo nuditi sebi, tega nismo zmožni niti v odnosu do drugih, do zunanjega sveta kot celote. Tako se nam dogaja, da si skozi različne inkarnacije izbiramo situacije, ki nam omogočajo, da izkušamo krivdo; v ozadju je seveda višji namen razvijanja duhovne kvalitete pristnega in brezpogojnega odpuščanja. Podobne izkušnje vztrajno ponavljamo, dokler ni dušna lekcija v celoti sprejeta in integrirana v našo zavest.

Težava je v tem, ker se pogosto zgodi, da se namesto razrešitve vzorca, zaradi nenehnega preigravanja podobnih scenarijev ta občutek krivde samo še krepi in poglablja (temu bi lahko rekli tudi »depresivna spirala«). Na neki točki lahko ta krivda postane del naše »identitete« (naša osebnost se z njo poistoveti), mi pa potem posledično razvijemo »odvisnost« od tega občutka. Ko krivda postane naš temeljni podzavestni vzorec, v svoje življenje konstantno privabljamo situacije in ljudi, ki nam to našo notranjo, energijsko podstat na vse možne načine zrcalijo.

Na nezavednem nivoju si izbiramo partnerje, ki na nas prelagajo odgovornost za vse kar se dogaja znotraj partnerskega odnosa (nemalokrat pa tudi za svoje težave na drugih področjih življenja!) ter v nas aktivirajo globoke občutke manjvrednosti, neprimernosti in seveda krivde. V službi se srečujemo s situacijami, ko nas nadrejeni in/ali sodelavci obravnavajo kot »grešnega kozla« za vse mogoče napake in nepravilnosti. Člani naše družine nas radi pogosto kritizirajo in nam očitajo naše pomanjkljivosti ter do nas pogosto nastopajo nekoliko vzvišeno ali pokroviteljsko. Poleg tega pa tudi sami, ne da bi točno vedeli zakaj, iz nekega močnega notranjega vzgiba, počnemo stvari zaradi katerih se potem počutimo krive - dobesedno si ustvarjamo situacije, kjer imamo razlog za krivdo (pogosto so te stvari, ki jih počnemo, nasprotju z našimi zavestnimi vrednotami, vendar je nezavedna sila vzgiba premočna).

Ob tem moram poudariti, da je vse to kar doživljamo s strani zunanjega okolja zgolj odraz našega lastnega notranjega stanja in temeljnega odnosa do sebe na naši podzavestni ravni. Oseba z neozaveščenim vzorcem krivde namreč pogosto zapade v vlogo žrtve – vlogi, ki se energijsko hrani z občutki manjvrednosti in nemoči. Kadar smo ujeti v tovrstnih občutkih pa seveda zelo težko postavljamo osebne meje v medsebojnih odnosih. V ozadju teh občutkov se rado skriva prepričanje: »Kriv/a sem. Nimam se pravice postaviti zase.«

Odkod vse to izvira in čemu sploh služi krivda?

Na tej točki ne moremo mimo zgodovinskega dejstva, da je naše kolektivno nezavedno že dve tisočletji pod vplivom močne kolektivne energije krščanske cerkve kot institucije. Krivda je »izum« institucionalizirane krščanske religije, katere glavni namen je držati množice v energijski matrici strahu pred kaznijo. Krivda nas drži v stalnem občutku ujetosti in nas lahko popolnoma paralizira (v tem je tudi njen namen, da nas naredi pasivne in poslušne). Napake so neizogiben del procesa učenja, izkušanja življenja kot takega in edino konstruktivno je, da zanje prevzamemo odgovornost in jih ne ponavljamo, temveč na podlagi pridobljene nove vednosti nadaljujemo po poti osebnega ravoja.

Krivda pa nas ravno nasprotno drži na mestu, kjer nemočno opazujemo kako se naši notranji strahovi vse bolj množijo. Prestrašeni ljudje pa so lahka tarča za masovno manipulacijo, saj v svoji energijski zakrčenosti ne morejo dostopati do svoje resnične, izvorne moči. Ljudje, ki so ujeti v strah, se prostovoljno podrejajo v zameno za (navidezen) občutek varnosti ter se s tem nezavedno odrekajo svoji lastni kreativni moči.

Znotraj energijske matrice žrtve ljudje svoje življenjske okoliščine in izkušnje doživljajo kot posledico delovanja nekih »zunanjih sil«, na katere imajo sami s svojo zavestjo zanemarljiv vpliv (takšno je njihovo prepričanje, ki je pa daleč od resnice!). Zaradi vsega tega so popolnoma odrezani od višjih, univerzalnih zakonov vibracijske privlačnosti in odbojnosti. Ne zavedajo se več izvorne prepletenosti vsega bivajočega in nenehne vibracijske komunikacije med različnimi nivoji stvarstva.

Če poenostavim: NAŠA TEMELJNA VIBRACIJA, ki jo oddaja naše individualno energijsko polje (s celim nizom energijskih teles) PRIVABLJA OZ. ODBIJA konkretne dogodke, osebe in situacije, ki energijsko ustrezajo oz. ne ustrezajo tej naši temeljni vibraciji. Kadar v svojem življenju opažamo, da se pogosto počutimo krive (ne glede na to ali se nam ta občutek zdi upravičen ali ne) oz. imamo vedno znova opravka z ljudmi/situacijami, ki nam posredno ali neposredno sporočajo, da smo za nekaj krivi, je nedvomno čas, da se zazremo vase, spustimo vlogo žrtve (skupaj z občutkom, da se nam dogaja krivica!) in prevzamemo odgovornost za to, kar doživljamo – na način, da poiščemo in sprostimo te globoke nezavedne vzorce. Da končno sprejmemo dušno lekcijo odpuščanja in sprejemanja samega sebe z vsemi našimi pomanjkljivostmi.

Odvisnost od krivde je pogosto tesno prepletena tudi z nezavednim vzorcem potrebe po tem, da smo popolni ter posledično odporom do delanja napak. Tekom bivanja duše v »višjih« sferah realnosti, kjer je duša v svoji konkretni »inkarnaciji« (ali bolje rečeno pojavni obliki, kadar ne prevzame fizičnega telesa!) na nek način bližje Stvarniku (bolj povezana z resničnim virom vsega in v stiku s svojo izvorno popolnostjo), se lahko pojavi ODVISNOST OD POPOLNOSTI ter hkrati odpor do izkušanja »nepopolnosti« (v smislu večje ločenosti – ta občutek je značilen za nižje nivoje zavedanja!) v t.i. nižjih dimenzijah.

Odvisnost in odpor sta dve plati istega kovanca ter se vedno medsebojno krepita (močnejša kot je odvisnost od neke stvari, večji je odpor do njenega nasprotja). Kadar govorim o višjih oz. nižjih nivojih stvarstva ne gre za neko hierarhično vrednotenje, saj so vsi nivoji v svojem bistvu enakovredni, razlika je samo v stopnji zavesti, ki definira konkreten nivo (na enem koncu imamo zavest strahu in ločenosti, na drugem pa zavest vseprežemajoče ljubezni in enosti).

V končni fazi je vsaka odvisnost za dušo pogubna, saj zavira njeno sposobnost izkušanja različnih realnosti in perspektiv – v tem pa je ves namen njenega popotovanja, saj se ravno skozi svoje izkušnje in lekcije razvija. Kadar svojih odvisnosti (v veliki meri podzavestnih!) nismo pripravljeni spustiti in se jih na vsak način oklepamo, duša včasih poseže po skrajnih sredstvih; da bi se izognila nadaljni škodi je pripravljena »žrtvovati« tudi naše fizično telo.

Prvo opozorilo tako predstavljajo ponavljajoči se dogodki/okoliščine, katerih sporočila pa mnogi zaradi ujetosti v vlogo žrtve žal zavestno ne prepoznajo. Sčasoma se tako lahko pojavijo povsem fizični simptomi, ki se običajno z leti spremenijo v kronična obolenja, prihaja pa seveda tudi do nenadnih in nepričakovanih opozoril (pri akutnih izbruhih bolezni kot je npr. srčni zastoj). Če še vedno vztrajamo v svoji vlogi žrtve in odklanjamo samorefleksijo ter konkretne spremembe, nas lahko doleti tudi fizična smrt. Duša se v takem primeru odloči, da začasno »prekine igro«, saj je v končni fazi zanjo smrt zgolj ena izmed oblik transformacije.

Ko odide na višje nivoje, si lahko vzame čas za »premislek« o nadaljnem poteku svoje poti. Nato naredi nekakšen »povzetek« svoje zadnje inkarnacije, neke vrste »bilanco stanja« ter si na tej osnovi izdela »načrt« za prihodnjo inkarnacijo. Duša si pri tem vzame čas, saj je čas zanjo relativen in drugotnega pomena. Zanjo je najpomembnejše to, da neovirano nadaljuje s svojim razvojem ter preko konkretnih izkušenj ozavešča svoje dušne lekcije in jih integrira v svojo zavest. Spiralno se pomika znotraj kroga zavedanja, da bi izkusila vse nivoje stvarstva in se preko svojih izkušenj znova zavestno povezala z vsem, kar biva. Da bi se povsem zavestno vrnila v izvorno stanje enosti in popolnosti vsega bivajočega.


--------------------------------------------------------------------------------------


POMEN OSVOBAJANJA UJETE ENERGIJE IZ NAŠIH PRETEKLIH IZKUŠENJ


Najbrž se vsi zavedamo kako majhen procent naših misli, čustev in dejanj izhaja iz našega zavestnega dela (ta delež naj bise gibal okrog 4 %). Če ne drugače, se tega dejstva zelo jasno zavemo kadar se v življenju soočamo z nekaterimi svojimi ovirami in blokadami (občutki, prepričanji in načini delovanja), ki jim zavestno ne najdemo vzroka. Recimo na primer, da si zelo želimo stopiti na svojo pot in si na področju, ki nas veseli, ustvariti lasten uspešen posel. Ob tem storimo vse kar je potrebno – zastavimo si cilje, naredimo konkreten načrt, izpopolnjujemo svoje znanje, vlagamo v promocijo – pa vendar ni pravih rezultatov. Zdi se nam, da brcamo v prazno in se v biti ne premaknemo z mrtve točke.

Vso svojo energijo usmerjamo v zunanjo akcijo, v konkretno delovanje v smeri uresničevanja svojega cilja, vendar pa ob tem pogosto pozabimo na »Pandorino skrinjico«, ki se skriva globoko v naši podzavesti. Pozabljamo na univerzalni zakon, po katerem so zunanje okoliščine samo zrcalni odsev naše notranjosti – naših najglobljih prepričanj in z njimi povezanih potlačenih čustev.

Povsem pozabljamo, da je realnost, ki jo izkušamo, v prvi vrsti naša kreacija – težava je le v tem, da najpogosteje (ne da bi se tega zavedali) kreiramo iz svoje podzavesti. Tam je t.i. skladišče naših potlačenih čustev in omejujočih prepričanj, v katerih je ujete ogromno naše energije – energije, ki jo potrebujemo za zavestno ustvarjanje realnosti kakršno si želimo izkušati.

Vrnimo se na zgornji primer. Pri svojem delu s strankami ter skozi proces lastne transformacije opažam, da gre v veliko primerih za to, da je del naše energije še vedno ujet v podobni izkušnji iz preteklosti. Najpogosteje gre za pretekle inkarnacije, ki se jih zavestno običajno ne spominjamo, zato je prepoznavanje vzorcev, ki smo jih ustvarili ob tisti izkušnji še toliko težje.

Da bo vse skupaj bolj razumljivo, vam bom predstavila konkreten primer. Recimo, da ste v preteklem življenju delali z ljudmi (in si v tem življenju izberete posel, ki prav tako temelji na tem), vendar ste na neki točki doživeli travmatično izkušnjo – izkušnjo, ki vam je povzročila bolečino in močna negativna čustva. Izkušnje takrat niste zmogli predelati (spustiti jezo, strah, nemoč itd.), tako da je ta energija v čustvenem krču »zamrznila« in ostala ujeta v tisti specifični izkušnji.

Vi ste seveda šli naprej s svojim življenjem ter si naposled izbrali novo inkarnacijo (in tako naprej cel niz inkarnacij), vendar ste del svoje energije na neki ravni »pustili za sabo«. Ta del je ostal ujet v boleči izkušnji in s tem na neki ravni ločen od vas, popolnoma odrezan in dezintegriran. Zavedati se je potrebno, da je ta ločenost vezana zgolj na določeno raven, kar pomeni, da je ta del še vedno prisoten v našem energijskem polju, vendar ni ozaveščen, sprejet in zavestno integriran v naše energijsko polje. Je kot neke vrste »odpadnik«, ki nam meša štrene iz ozadja.

Kako se to potem manifestira v našem vsakdanjem življenju?

Ta del naše energije, ki je vezan na osebnost iz neke naše pretekle inkarnacije, na nas deluje iz ozadja, iz našega nezavednega dela. Mi zaznavamo samo njegove učinke. Čutimo »njegova« čustva in občutke (včasih sicer zelo megleno, bolj kot neko nedefinirano bolečino ali nelagodje), ki nas dobesedno porivajo v podobne situacije, v katerih bi se ta čustva končno lahko sprocesirala in sprostila. Ta čustva se nam zaradi tega, ker smo »ločeni« od tega svojega aspekta lahko pogosto zdijo popolnoma tuja – kot da nas je obesedela neka tuja energija, ki je ne moremo nadzorovati.

Vse kar sem napisala se seveda nanaša tudi na travmatične izkušnje iz sedanjega življenja, ob katerih doživimo čustveni šok, ki ga v tistem trenutku nismo sposobni predelati (večina teh izkušenj se zgodi v obdobju od spočetja pa do cca. 5. leta starosti in se kot energijski zapis skladišči na nezavednem nivoju ter pusti svoj odtis tudi na našem fizičnem telesu).

Če se vrnem na konkreten primer, se nam lahko zgodi, da ob ustvarjanju lastnega posla čutimo neko zavoro, nedefiniran strah ali celo bolečino – to pa zato, ker en del nas še vedno vzporedno prebiva v pretekli inkarnaciji, kjer smo v podobnih okoliščinah doživeli močno čustveno travmo. Lahko se nam je zgodilo, da smo bili zaradi svojega dela kaznovani, preganjani, da smo na koncu vse izgubili ali nam je bilo odvzeto, da smo koga poškodovali ali storili nekaj česar smo se kasneje sramovali.

Ta del nas vedno znova podoživlja isto izkušnjo, vse dokler ga ne ozavestimo in ga »pokličemo« nazaj. Preko ozaveščanja višjega namena boleče izkušnje in popolnega sprejemanja te izkušnje, se sprosti tudi čustveni naboj in »zamrznjena energija« se lahko s pomočjo jasne namere znova integrira v naša energijska telesa. Tovrstni zdravilni praksi v šamanski tradiciji pravijo postopek »vračanja duše«, jaz pa včasih uporabljam tudi izraz osvobajanje in integracija ujete energije iz preteklih izkušenj duše.

Dokler smo odrezani od tega dela sebe se lahko v nedogled sprašujemo zakaj se nam stalno ponavljajo podobne situacije ali zakaj imamo nenehno opravka z določenim tipom ljudi. Pri tem pa običajno odgovore iščemo na napačnih nivojih – na nivoju vsakdanje zavesti in razumske analize, čeprav je edina rešitev vpogled v naše informacijsko polje, kjer se nehajajo naše nezavedne vsebine.

Zakaj je predihavanje ujetih čustev (čustva so energija!) nujen pogoj za transformacijo, ne pa tudi vedno zadosten? Zato, ker je energija ujeta v prepričanjih; ta prepričanja ustvarjajo zanko in delujejo kot magnet, ki vedno znova privlači določeno čustveno energijo. Torej je zelo priporočljivo predihavati vso našo ujeto energijo in jo s tem sproščati (npr. s tehniko povezanega dihanja), vendar si bomo v primeru, da ne ozavestimo teh temeljnih nezavednih prepričanj in se jim osvobodimo, to energijsko prtljago prej ali slej znova nakopali.

V nekaterih primerih se tovrstne nezavedne blokade razrešijo tudi neposredno – skozi direktno izkušnjo, ki nosi enako energijsko matrico in s katero se tokrat soočimo, jo sprejmemo in odreagiramo v nasprotju s preteklim vzorcem (s tem ga nevtraliziramo). Res pa je, da se to dogaja v primerih, kadar čustveni naboj v ozadju pretekle izkušnje ni pretirano intenziven (kadar je delež naše energije, ki je ostala ujeta v izkušnji majhen) in kadar je duša že dovolj »zrela«, da izkušnjo predela povsem samostojno.

V vseh ostalih primerih je nadvse dragocena strokovna pomoč terapevta, ki ima vpogled v naše informacijsko polje in nas lahko v procesu ozaveščanja ter ponovne integracije tudi ustrezno vodi in v zadostni meri energijsko podpre. Ena izmed ovir v tem procesu ozaveščanja je namreč tudi ta, da je v nekaterih primerih v pretekli travmi ujete toliko naše energije, da je sami ne zmoremo sprocesirati.

Ko razvijemo globoko zaupanje do našega lastnega duhovnega vodstva in se resnično povežemo s svojimi lastnimi vodniki z višjih nivojev realnosti (eden izmed pogojev je tudi, da prečistimo svoje komunikcijske kanale - energijske centre)  z njimi razvijemo jasno komunikacijo, nas lahko seveda skozi tovrstne procese namesto zdravilca vodijo tudi naši lastni duhovni pomočniki.

Z mojega stališča zdravilke (oz. bolje povedano »asistentke v procesu samozdravljenja«), je to vsekakor cilj, ki ga je potrebno doseči – pomagati in usmerjati ljudi do točke, ko so zmožni resnične in jasne komunikacije s svojimi lastnimi duhovnimi vodniki in pomočniki, ki v končni fazi niso nič drugega kot višji, bolj »razviti« (v smislu višjega zavedanja in osvobojenosti od ega/konkretne osebnosti) aspekti nas samih. V mreži stvarstva smo namreč energijsko vsi povezani v enotni energijski matrici medsebojne prepletenosti najrazličnejših nivojev bivanja.


--------------------------------------------------------------------------------------


       5 TEMELJNIH PRAVIL V PROCESU (SAMO)ZDRAVLJENJA TER VLOGI ZDRAVILCA IN KLIENTA  V  OKVIRIH ENERGIJSKEGA ZDRAVLJENJA

                                 Osebna razmišljanja in pogledi na podlagi lastne terapevtske prakse

                        

1. pravilo:

Tako kot vsak izmed nas je tudi KLIENT V CELOTI SAM ODGOVOREN ZA SVOJ LASTEN PROCES (SAMO)ZDRAVLJENJA. To pomeni, da je za učinkovito zdravljenje nujno sprejemanje osebne odgovornosti za stanje, v katerem se nahaja. Terapevt sicer klientu pomaga ozavestiti realno stanje in morebitne vzroke zanj (ter ga po potrebi tudi energijsko podpre), vendar pa je NUJNA PRIPRAVLJENOST KLIENTA, DA SE SOOČI S SVOJIM RESNIČNIM STANJEM TER ODLOČENOST, DA AKTIVNO SODELUJE V PROCESU OSEBNE TRANSFORMACIJE (spreminjanje škodljivih, ustaljenih navad in vzorcev razmišljanja ter aktivno uvajanje konkretnih sprememb v svoje vsakdanje življenje);

2. pravilo:

Naloga terapevta je, da KLIENTA NA NJEMU RAZUMLJIV NAČIN SPOŠTLJIVO IN DOSLEDNO VODI SKOZI PROCES ZDRAVLJENJA ter mu skuša odpirati nova polja razumevanja njegovega položaja ter vzrokov, ki so pripeljali do trenutnega stanja. Pomembno je, da OB TEM OHRANJA NEVTRALNO POZICIJO in ne prevzema nase odgovornosti za odločitve, ki so v domeni klienta. Nujno je, da upošteva svobodno voljo klienta, kar pomeni, da spoštuje tudi morebitno odločitev o prekinitvi medsebojnega sodelovanja v procesu samozdravljenja.

3. pravilo:

Terapevt mora POSKRBETI ZA VARNO OKOLJE, KI ŠČITI ZASEBNOST KLIENTA in se truditi, da se med njim in klientom razvija pristen odnos, osnovan na zaupanju ter profesionalnem pristopu. Zavezan mora biti etičnosti in resnicoljubnosti ter svoje ugotovitve podajati na sočuten, neinvaziven način.

4. pravilo:

Klient se mora ves čas procesa JASNO ZAVEDATI, DA NIHČE – NITI TERAPEVT – NE MORE NIČESAR STORITI NAMESTO NJEGA ali brez njegovega dovoljenja. Ko namreč govorimo o energijskem zdravljenju, se po pravilu nič ne more zgoditi brez klientove zavestne ali podzavestne privolitve oz. sodelovanja. Vedno se zgodi samo to, kar je klient glede na stopnjo svojega dušnega in osebnega razvoja pripravljen ozavestiti oz. kar je v danem trenutku že zrelo za obravnavo. Posameznih korakov na poti osebne transformacije namreč ne moremo preskakovati, tako da se je potrebno zavedati, da gre v biti za PROCES, KI SE VSELEJ ODVIJA V SKLADU Z VIŠJIM NAMENOM in pod budnim vodstvom višjega jaza obravnavane osebe.

5. pravilo:

TERAPEVT – ZDRAVILEC VSELEJ NASTOPA IZKLJUČNO V VLOGI »POSREDNIKA« med energijskimi realnostmi in materialnim (fizičnim) nivojem. Njegova pretočnost mu omogoča, da v procesu energijskega zdravljenja deluje kot neke vrste medij za prenos zdravilnih frekvenc oz. v primeru vpogleda v energijsko polje klienta kot »iskalec in nevtralen prenašalec informacij« z energijskih nivojev, ki so klientu zaradi nezavednih obrambnih mehanizmov ter katerih koli drugih razlogov nedostopne. Iz tega seveda izhaja, da je ena izmed temeljnih nalog terapevta, da skrbi za lastno pretočnost ter nenehno ozaveščanje lastnih omejujočih vzorcev in blokad, ki bi utegnile vplivati na kakovost in verodostojnost njegovega dela.  Pomembno je tudi to, da se oba zavedata, da NI ZDRAVILEC TA, KI ZDRAVI,  temveč klienta zgolj vodi in podpira pri aktivaciji njegovih lastnih notranjih procesov samozdravljenja.


------------------------------------------------------------------------------------

Vsi navedeni članki so moje avtorsko delo, zato je vsako javno kopiranje in širjenje zgornjih tekstov dovoljeno izključno pod pogojem, da me o tem predhodno obvestite, jih delite v neokrnjeni obliki ter me hkrati navedete kot avtorico besedila (ime in priimek).

Spoštujmo etična načela in drug drugega.