Karmični sporazumi, dušne pogodbe in zaobljube iz preteklih inkarnacij


Ste se kdaj vprašali zakaj z določeno osebo ne morete prekiniti odnosa, kljub temu, da se vam zdi, da se nenehno vrtite v začaranem krogu? Ste kdaj spoznali nekoga, ki je v vaše življenje vstopil povsem nepričakovano, samo zato, da vam je pomagal čez neko težko obdobje, potem pa se je prav tako nenadoma tudi poslovil? Ste kdaj pomislili na to zakaj nikakor ne najdete partnerja, čeprav v sebi močno hrepenite po zadovoljujočem partnerskem odnosu?

To so zgolj nekatera izmed vprašanj, ki se nam v življenju pojavljajo takrat, ko smo pripravljeni narediti spremembo in se vprašati v kolikšni meri sami prispevamo k blokadam in omejitvam, ki se nam pojavljajo na naši osebni poti. Pot duše se nam namreč začne razodevati, ko se začnemo zavedati, da smo sami odgovorni za izkušnje, ki jih pritegnemo v svoje življenje, kljub temu, da so ti procesi kreiranja lastnih izkušenj praviloma bolj ali manj podzavestni.


Kako pravzaprav funkcionira naša duša?


Duši se kot prvo nikamor ne mudi, saj je čas tako kot prostor zgolj domena uma, ki za svoje delovanje potrebuje trden okvir in linearnost. Duša je večdimenzionalna, zato lahko posamezni fragmenti duše obstajajo in delujejo hkrati v različnih dimenzijah, obenem pa ostajajo povezani kot del iste celote. Pred vsako inkarnacijo si duša s pomočjo svojega duhovnega vodstva naredi načrt dušne poti za določeno inkarnacijo, ki je sestavljen iz karmičnih sporazumov, dušnih dogovorov in dušnih lekcij. Če duša v določeni inkarnaciji tega načrta ne realizira v celoti, lahko določene segmente načrta prenese v naslednje inkarnacije in tega ne doživlja kot neuspeh, saj do vsega ohranja nevtralen odnos. Naša osebnost je namreč tista, ki se praviloma veže na stvari, osebe in dogodke. In prav ta je tista, ki povzroča največ preglavic, saj se pogosto veže na ego, kar ima za posledico, da določenih stvari iz preteklosti preprosto ne moremo spustiti. V idealnih pogojih naj bi duša vodila osebnost v smeri uresničevanja dušnega načrta, vendar pa se običajno dogaja, da se osebnost pretirano veže na ego, le-ta pa je izredno nefleksibilen in težko sprejema nove izkušnje, ki so bistveni pogoj za osebno rast in razvoj duše.


Kaj so karmični sporazumi?


Karmični sporazumi so dogovor dveh ali skupine duš, ki se pred inkarnacijo povežejo in sklenejo sporazum, da bodo v tej inkarnaciji znova šle skozi podobno izkušnjo kot v neki pretekli inkarnaciji, ki je ostala nepredelana, saj se je njihova takratna osebnost preveč vezala na ego in ni sprejela dušne lekcije, ki je bila prvotni namen za tovrstno izkušnjo. Pri karmičnem sporazumu obe strani ponovno predelujeta svojo izkušnjo, ki naj bi ju pripeljala do novih spoznanj in izvornega namena prav vseh izkušenj – sprejemanja in odpuščanja. Vendar se v isti izkušnji lahko skrivajo povsem različne lekcije, odvisno od specifične vloge v katero je duša postavljena. Te vloge se lahko v različnih inkarnacijah lahko spreminjajo, namen tega pa je, da ima duša naposled celovito izkušnjo. Izkušnja namreč ni popolna, dokler je ne izkusimo iz vseh zornih kotov. Če zelo poenostavim, popolna izkušnja nastopi šele, ko zaključimo krog trojnosti – vlogo dajalca, prejemnika in opazovalca. V primeru, da si duša izbere izkušnjo zlorabe, je izkušnja celovita, ko duša na svoji koži izkusi vlogo zatiralca, vlogo žrtve zlorabe in vlogo opazovalca zlorabe. S tem je krog izkušnje dokončno sklenjen. Karmični sporazumi so namenjeni tudi osvobajanju fragmentov duše od ujetosti v določeno vlogo ter energijske programe, ki jih ta vloga vsebuje (mentalne in čustvene vzorce doživljanja realnosti, ki tvorijo konkretno osebnost v določenem času in prostoru).


Duša je namreč brezmejna in potrebuje svobodo ter nevezanost na konkretne izkušnje. Kadar se del te energije zatakne v specifični izkušnji, ga bo duša skušala osvoboditi v naslednji inkarnaciji na način, da bo izzvala podobno izkušnjo ter s tem znova aktivirala te stare energijske programe z namenom, da jih končno lahko zavestno prepoznamo in se jih z močjo naše svobodne volje tudi zavestno osvobodimo.


Kaj pa dušni dogovori?


Dušni dogovori imajo pogosto drugačno ozadje kot karmični sporazumi, saj je njihov namen predvsem medsebojna podpora pri dvigovanju zavedanja, spominjanju starih znanj in aktivaciji dušnih darov ter sposobnosti, ki smo jih razvili že v preteklih inkarnacijah. Občasno je dušni dogovor namenjen tudi temu, da drugi duši omogočimo izkušnjo, ki smo jo sami že predelali, izključno z namenom pomoči pri dvigovanju nivoja zavedanja. Neka duša si lahko tako pred inkarnacijo reče, da bo zaradi svoje že pridobljene modrosti in izkušenosti, neki drugi duši omogočila točno določeno izkušnjo, čeprav je sama to dušno lekcijo že osvojila. To pomeni, da so dušni dogovori lahko, če malce poenostavim, tudi enostranski, kar se tiče ozaveščanja dušne lekcije. Lahko bi rekli, da se ena duša 'žrtvuje' za drugo, vendar ta izraz zaradi slabšalne konotacije in povezave z vlogo žrtve, ni najbolj primeren. V končni fazi se iz vsake izkušnje lahko nekaj naučimo oziroma v praksi pokažemo česa smo se doslej na dušni ravni že naučili ter z lastnim zgledom spreminjamo svet okoli nas.

Dušni dogovor je lahko v ozadju izkušnje, ko nikakor ne zmoremo prekiniti slabega partnerstva in se po številnih neuspešnih poskusih pojavi oseba, ki nas dobesedno 'prebudi', nam dokončno odpre oči ali pa nas tako neustavljivo privlači, da smo sposobni aktivirati svojo notranjo moč in skrite potenciale ter se osvoboditi iz nekega razdiralnega odnosa. Glede na to, da je dušni dogovor v tem primeru vezan zgolj na podporo pri osvobajanju od starega, je s tem, ko uničujoči odnos prekinemo, ta dogovor izpolnjen. Naloga je opravljena. Težava nastane, ko tega zavestno ne prepoznamo in se potem pretirano navežemo na osebo, ki je zgolj opravljala svojo nalogo pomočnika-vodnika pri prehodu iz starega v novo. Ko je dušni dogovor izpolnjen, se namreč energijski naboj med dvema ali več osebami nenadoma sprosti, kljub temu, da je bil lahko sprva izredno močan, skoraj magnetičen. Pravočasno prepoznavanje vloge, ki jo neka oseba oziroma neka izkušnja igra v našem življenju, nam lahko prihrani mnogo nepotrebne bolečine, saj smo pripravljeni spustiti tisto, kar ni več v skladu z našo dušno potjo in je zaradi našega pretiranega oklepanja postalo zgolj težko breme ter ovira novim, drugačnim izkušnjam.


Kako na naše življenje vplivajo zaobljube, ki smo jih sklenili v preteklih inkarnacijah?


Prva stvar, ki bi jo na tem mestu rada poudarila je, da moramo biti zelo previdni v kakšnem čustvenem stanju nekaj izrečemo ali samo pomislimo. Čustva so namreč tista, ki lahko besedam in mislim dajo zelo močan energijski naboj, pa naj bodo ta čustva zavestna ali podzavestna. Delujejo kakor gorivo za manifestacijo naših besed oziroma misli. Kot najbrž že veste ima namreč misel izredno moč manifestacije, še posebej kadar je podprta z jasno namero in močnim čustvenim, energijskim nabojem. Na tak način lahko nehote ustvarimo urok, pogosto celo nad samim sabo. Urok je namreč kadar se kreativna energija fiksira na določeno stanje oziroma izkušnjo, kar pomeni, da ustvarimo specifičen energijski program, ki deluje na nezavednem nivoju in je lahko aktiven tudi več življenj, saj sam sebe poustvarja na način, da po univerzalnem zakonu vibracijske resonance privlači vedno znova podobno izkušnjo, ki ohranja njegov energijski naboj in ga utrjuje. Uroke običajno sicer povezujemo z negativnostjo, vendar je to magijsko orodje samo po sebi nevtralno, a vsakem primeru omejujoče, saj gre kot že rečeno za 'fiksiranje določene izkušnje' in torej za manipulacijo realnosti oziroma našega izkušanja realnosti.

Glede na to, da energija presega čas in prostor ter z ozirom na moč, ki jo imajo naše besede, zlasti kadar so podprte z močno čustveno energijo, je zelo priporočljivo, da se v življenju izogibamo uporabi besed 'vedno' in 'nikoli'. Pri obeh gre namreč za potencialno zaobljubo, ki nas energijsko dobesedno priveže na specifično izkušnjo in lahko deluje tudi kot močan urok nad samim seboj. Izjave kot so 'vedno bom skrbela zate' ali 'nikoli več se ne bom zaljubila (ker preveč boli)', tudi če na to samo pomislimo kadar smo pod vplivom močnih čustev, lahko postanejo uroki, ki se potem prenašajo iz inkarnacije v inkarnacijo, dokler jih ne ozavestimo in zavestno prekličemo. Ujamemo se namreč v krog ponavljajočih izkušenj, ki smo ga hote ali nehote sami ustvarili. Ravno zaobljube iz preteklih inkarnacij so tiste, ki nas pogosto omejujejo v tem življenju in nam onemogočajo, da bi v svoje življenje pritegnili drugačne izkušnje.

Morda smo si nekoč, ko smo bili močno čustveno prizadeti in ranjeni, saj smo izgubili ljubezen svojega življenja, v trenutku šibkosti prisegli, da se ne bomo več zaljubili, saj smo ljubezen povezali z izgubo in bolečino. Taka zaprisega nas lahko spremlja več življenj in nas podzavestno blokira pri tem, da bi si v tem življenju v partnerstvu dovolili sprejeti in dajati ljubezen oziroma nam lahko celo preprečuje, da bi v naše življenje vstopil potencialni partner. To je samo eden izmed energijskih programov, ki si jih bolj ali manj nezavedno ustvarimo na podlagi preteklih izkušenj in jih je potrebno ozavestiti, da se jih lahko v polnosti osvobodimo. Dušne zaobljube iz preteklih življenj so tako lahko tudi ovira pri uresničevanju načrta, ki si ga je duša naredila za trenutno inkarnacijo. Z ozirom na to, da so tovrstne zaobljube rezultat naše svobodne volje, ostajajo praviloma veljavne, dokler jih sami zavestno ne prekličemo. Res pa je, da nimajo vse zaobljube enakega energijskega naboja in s tem moči, saj je naboj močnejši kadar zaobljubo spremlja specifičen duhovni ritual (sploh starodavni obredi, ki imajo že dolgo tradicijo in so skozi stoletja pridobili na moči), kadar je izrečena z zavestno in jasno namero ter kadar je bila izrečena v imenu neke osebe, bitja ali energije, ki smo jo sami doživljali kot avtoriteto.

In česa nas vse to v resnici uči?


Predvsem tega, da ne sodimo drugih, ker nikoli ne vemo kakšno je ozadje njihovih izkušenj, kakšna je njihova dušna pot in katere dušne lekcije so si izbrali. Dokler ne poznamo višjega namena neke izkušnje, ne moremo zares doumeti izkušnje kot celote, kar pomeni, da je naša resnica zgolj parcialna, torej omejena z nivojem našega lastnega zavedanja. Kakor ni dobro soditi druge, pa je potrebno razvijati sočutje tudi do sebe in se osvoboditi potrebe, da imamo ves čas vse pod kontrolo. Naučiti se moramo povezati s svojo dušo in sicer skozi naše srce, z zavedanjem, da lahko zgolj z odprtim srcem slišimo njeno resnično vodstvo. Čeprav se morda zavestno ne spomnimo svojega dušnega načrta, si dovolimo zaupati v svoje duhovno vodstvo, ki nas vsak trenutek vodi in usmerja, če se le lahko dovolj notranje umirimo, da preusmerimo naš fokus iz uma nazaj v naše srce ter prisluhnemo tišini, ki je polna sporočil.

..........................................................................

DUHOVNA HIGIENA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU


Ko govorimo o higieni, večina ljudi najprej pomisli na telesno higieno, ki nam je bila privzgojena že v zgodnjem otroštvu in po toliko letih, so nam vsakdanja opravila kot so npr. prhanje in umivanje zob, že nekaj povsem samoumevnega. Skrajni čas je, da začnemo več pozornosti namenjati tudi t.i. duhovni higieni, ki naj bi prav tako postala naša vsakdanja praksa, sploh če želimo izboljšati kvaliteto svojega življenja.
Eden izmed pomembnih zunanjih dejavnikov, ki vpliva na naše dobro počutje in splošno blagostanje, so namreč tudi energije, ki jih v svoje energijsko polje sprejemamo iz našega neposrednega okolja in od ljudi, s katerimi smo tekom dneva tako ali drugače v interakciji. Pri tem se moramo zavedati, da za to, da se z nekom energijsko povežemo, zadošča že, da nanj zgolj pomislimo.

Vsaka duša ima svojo vibracijo, ki pa je praviloma 'prekrita' z obilico čustvenega in mentalnega 'balasta', predvsem najrazličnejših podzavestnih vsebin kot so vzorci čustvovanja, mentalni programi, potlačena čustvena energija ter prepričanja, ki krojijo naše doživljanje realnosti. Vse to namreč tvori našo osebnost, pa če se tega zavedamo ali ne. V našem energijskem polju so shranjeni tudi vsi zapisi naših preteklih izkušenj, tako iz tega življenja kot tudi iz vseh ostalih inkarnacij, ki iz nezavednega (preko naših misli in čustev) povratno vplivajo na našo percepcijo realnosti v tem življenju.

Dejstvo je, da se tem vplivom naše podzavesti v vsakdanjem življenju ne moremo povsem izogniti, lahko se pa zavestno lotimo ozaveščanja teh podzavestnih vsebin, ki se običajno v našem življenju manifestirajo v obliki raznih omejitev, blokad in notranjih konfliktov ter s tem postopoma prečiščujemo svoje energijsko polje, kar nam omogoča, da postaja naša temeljna dušna vibracija vse bolj prepoznavna in posledično tudi močnejša.
Zaradi svojih podzavestnih programov, vzorcev in prepričanj, v svoje energijsko polje privlačimo mnogo tujih energij, bodisi od posameznih oseb bodisi iz kolektivnega energijskega polja človeštva. Tukaj so še karmične povezave s posameznimi dušami (lahko tudi s posameznimi skupnostmi in kraji), ki prav tako ustvarjajo močne energijske vezi, preko katerih nam energija lahko nezavedno odteka, kar posledično vodi v izčrpanost. Zaradi nezavednega 'mešanja' energij se dogaja, da se v nas vzbujajo določene misli in čustva, ki pa dejansko niso naše. In ker teh energijskih procesov pogosto sami pri sebi ne prepoznamo, nam lahko ti tuji občutki in misli, sploh kadar se z njimi poistovetimo, povzročajo veliko notranje zmede in nepotrebnega konflikta.

Katere so temeljne prakse duhovne oziroma energijske higiene, ki jih lahko vpeljemo v naše vsakdanje življenje?

JUTRANJA IN VEČERNA PRAKSA OSNOVNE ENERGIJSKE ZAŠČITE

Okoli svojega fizičnega telesa si vizualizirajte steber zlate svetlobe, njegova središčna os naj gre po sredini telesa in skozi stopala v samo središče Zemlje (v veliko zlato štiristrano piramido) in skozi glavo navzgor v čisti božanski Izvor. Ves čas vizualizacije zavestno dihajte v trebušno votlino in pri tem ohranite pozornost na središčni osi, ki poteka skozi telo ter svojo energijo izmenično sidrajte najprej v zlato piramido v središču Zemlje in nato še v božanski Izvor (lahko si ga vizualizirate kot zlato sonce).
Z namero ta zlati steber širite približno tri metre stran od svojega fizičnega telesa, na vse strani ter si predstavljajte, da so na zunanji strani stebra zlata zrcala, ki odbijajo vse, kar drugi ljudje zavestno ali nezavedno projicirajo v vaše energijsko polje. Ta zaščitni steber je priporočljivo obnavljati večkrat na dan, zadoščata že trenutek pozornosti in jasna namera. Opisana praksa je dobra tudi zato, ker nas vrača nazaj v naš lastni center, sploh kadar je naša energija preveč razpršena in smo zaradi tega lahko nekoliko odzemljeni.

BUDISTIČNA PRAKSA TREH TEMELJNIH VPRAŠANJ

Omenjena praksa izhaja iz tibetanske budistične filozofije in je ena izmed metod, ki so jo menihi uporabljali za razvijanje čuječnosti in pravilne pozornosti. Govori o tem, da naj bi šle naše misli, besede in posledično dejanja, preden se manifestirajo, najprej skozi troje vrat, ki jih predstavljajo tri temeljna vprašanja:

Ali je to resnično (nanaša se predvsem na misli in govor)?
Ali je to dobro?
Ali je to potrebno?

Preden karkoli pomislimo, izrečemo ali naredimo si torej postavimo ta tri temeljna vprašanja in le pod pogojem, da lahko na vsa tri odgovorimo pritrdilno, s svojim delovanjem nadaljujemo. Ta praksa nam pomaga krepiti naše zavedanje, razvijati samorefleksijo in preko tega zavestno spreminjati naše doživljanje sveta.
Skušajmo tekom dneva sami čim bolj zavestno spremljati in usmerjati svoje misli, saj iz njih posledično izhajajo naša čustva in naposled dejanja. Vsaka naša misel ali čustvo je namreč energija, ki jo usmerjamo v zunanji svet in z njo vplivamo tudi na druge ljudi. Zato je še kako pomembna t.i. čista namera, kar pomeni, da naše misli, besede in dejanja ne izhajajo iz našega ega, ki temelji na strahovih in manjvrednosti, temveč da so usklajene z našimi najvišjimi vrednotami in nivojem duše.
Tukaj si je dobro postaviti katero izmed teh vprašanj:
Kaj je v ozadju te moje misli/čustva/dejanja - katera potreba ali pričakovanje?
Kaj bi rad s tem dosegel?

PRAKSA 'VRAČANJA ENERGIJ'

To prakso je dobro izvajati vsak večer oziroma po potrebi tudi čez dan, kadar smo v stiku z večjim številom ljudi in še posebej z bližnjimi, s katerimi imamo močne čustvene vezi. Zaradi naših podzavestnih programov, odzemljenosti in kadar energijsko nismo v svojem lastnem centru, namreč nase vzamemo veliko tujih čustvenih bremen in tuje energije. Običajni simptomi tega prevzemanja so splošna utrujenost, pojav raznih negativnih čustev, občutek zmedenosti, obremenjenosti, nenadna razdražljivost ter nepotrpežljivost, ki lahko preide celo v napadalnost. Včasih se ti simptomi pojavijo v stiku z neko določeno osebo, najpogosteje pa je njihov izvor težje določiti, sploh kadar smo bili tekom dneva obkroženi z množico različnih oseb.
Pri tej praksi se udobno namestimo, hrbtenica naj bo vzravnana, dihamo s trebušno prepono, počasi in zavestno. Kadar osebo poznamo, si jo vizualiziramo pred seboj in si predstavljamo steber bele svetlobe, ki povezuje naš pleksus in pleksus te osebe. V mislih izrečemo jasno namero: 'Vsa energija, ki ni moja in pripada tej osebi, se sedaj vrača nazaj k njej in vsa energija, ki pripada meni, se sedaj vrača nazaj k meni. Prosim svoje osebne vodnike in angele, izključno bitja čiste svetlobe, za pomoč pri tem procesu in naj se ta proces odvija v skladu z univerzalnimi kozmičnimi zakoni. Hvala, hvala, hvala.'

Kadar nismo prepričani od kod izvira energija, ki je vstopila v naš osebni energijski prostor, proces priredimo z nekoliko drugačno namero:
'Vsa tuja energija, ki je v mojem energijskem polju, se sedaj vrača nazaj tja, kamor spada, v najvišje dobro vseh vpletenih in v skladu z univerzalnimi kozmičnimi zakoni.'


TRANSFORMACIJA NEGATIVNIH ENERGIJ s pomočjo vijolično-srebrne energijske spirale

Kjerkoli se zbere množica ljudi, pa naj bo v nakupovalnih centrih, na raznih prireditvah ali zgolj v službi, smo izpostavljeni najrazličnejšim energijskim vplivom in sicer najpogosteje negativnim energijam, ki so posledica negativnih miselnih in čustvenih podzavestnih programov. Nehote tako v naše energijsko polje vstopajo tudi tovrstne energije, ki pa jih lahko s pomočjo aktivne vizualizacije zavestno transformiramo sami.
Priprave so enake kot pri praksi vračanja energij (drža, dihanje, fokus). Nad svojo glavo vizualiziramo vijolično-srebrno energijsko spiralo, ki se v smeri urinega kazalca počasi ovija okoli našega telesa in se postopoma spušča navzdol po celotnem telesu. Obenem si v mislih damo jasno namero, da ta vijolično-srebrna spirala prečisti vso negativno energijo, ki se je tekom dneva nakopičila v našem fizičnem telesu (organih, mišicah, kosteh in tkivih) ter v posameznih energijskih telesih, ki tvorijo naše osebno energijsko polje. Ves čas procesa smo osredotočeni na zavestno dihanje, saj je ravno dihanje tisto, kar nam omogoča, da sproščamo nakopičeno tujo energijo in bremena.

Morda se nekateri sprašujete zakaj je energijska zaščita sploh potrebna in ste prepričani, da tovrstne prakse temeljijo zgolj na nekih neutemeljenih strahovih in vraževerju. Včasih kdo celo pripomni, da resnični mojstri in preroki vendar niso potrebovali zaščite. Dejstvo je, da energijska zaščita ni več potrebna šele, ko razvijemo zelo visoko raven zavedanja, kar pomeni predvsem 'čiščenje' naših podzavestnih vsebin in osvobajanje iz matrice (umetno ustvarjenih programov doživljanja realnosti). Je pa tudi res, da dokler smo na poti samospoznavanja, se lahko dokaj hitro ujamemo v zanko lastne podzavesti, ki v sebi skriva pravo zakladnico najrazličnejših škodljivih programov delovanja. Ti programi v skladu z univerzalnim zakonom energijske resonance v naše življenje privlačijo najrazličnejše negativnosti. Dokler ni naša podzavest v zadostni meri osvobojena teh omejujočih programov, po katerih nezavedno delujemo, je torej naša odgovornost, da redno in zavestno skrbimo za zaščito in suverenost svojega osebnega energijskega prostora. Na ta način bomo mnogo lažje začutili stik s svojo resnično, izvorno energijo ter slišali svoje avtentično notranje vodstvo, ki nam je v življenju vselej na voljo, če smo le pripravljeni prisluhniti šepetu svoje duše.

..........................................................................

KAKO PREPOZNATI VZORCE IN DELOVANJE NAŠEGA NOTRANJEGA OTROKA

Uvodna opomba:
Članek je v celoti plod mojih lastnih izkušenj in samorefleksije v procesu samozdravljenja ter svetovalnega in energijskega dela s klienti. Gre za laičen zapis, ki ni povezan s strokovno psihoterapijo in delom poklicnih psihologov ter psihoterapevtov.


Mnogo ljudi je kljub svojemu odraslemu izgledu, večino življenja ujetih v energijo in vzorce svojega ranjenega notranjega otroka. Te navidezno odrasle ljudi pa, ne glede na njihova leta, izdajajo določeni vzorci vedenja in čustvovanja, ki so značilni za aspekt notranjega otroka, ujetega v čustvene rane iz zgodnjega otroštva. Gre za začaran krog večinoma nezavednih notranjih procesov in specifičnih dinamik, ki poustvarjajo nepredelano izvorno bolečino iz otroštva ter osebi onemogočajo, da bi zares stopila v vlogo odgovornega in uravnoteženega odraslega. 


Katere so temeljne značilnosti ranjenega notranjega otroka oz. kako prepoznamo ali tudi nas skozi življenje vodi naš ranjeni notranji otrok?


• POTREBA PO POZORNOSTI IN POTRDITVI s strani okolice, ki je kot nekakšna nenasitna črna luknja, saj je nobena pohvala ali potrditev od zunaj ne more zapolniti. Značilen je nenehen občutek notranjega nezadovoljstva in nemira, hlastanje po novih 'dosežkih', ki pa nikoli ne prinesejo resničnega in trajnega zadovoljstva.


• NARCISISTIČNA PSIHOLOŠKA STRUKTURA: v ospredju je JAZ oziroma EGO ter nezavedna zahteva ali pričakovanje, da se svet vrti okoli nas in naših potreb. Izpolnitev naših potreb in pričakovanj (zavestnih in nezavednih) seveda projiciramo navzven, kar pomeni, da svet doživljamo kot poligon za to, da drugi ljudje te potrebe nemudoma prepoznajo (tudi kadar jih sami ne izrazimo jasno in nedvoumno) in zadovoljijo. Kadar se to ne zgodi (kar je neizbežno), odgovornost za to prelagamo izven sebe in sicer zaradi podzavestnega prepričanja, da so drugi dolžni izpolniti naša pričakovanja/zahteve/potrebe. Kadar temu ni tako, nastopi občutek zapuščenosti in izdaje, ki vodi v globoke zamere in obtoževanje.


• NEZMOŽNOST ZARES VIDETI IN ZAČUTITI DRUGEGA V ODNOSU ter prepoznati potrebe drugega kot enakovredne svojim. Tukaj gre za izkrivljeno doživljanje, da je svet zgolj podaljšek nas samih, vse ostalo pa je drugotnega pomena. To je tudi ena izmed faz v razvoju otroka, ko otroka obvladuje t.i. magični um, ki je po svoji strukturi izredno egocentričen. Mnogo ljudi se tako rekoč zatakne v tej razvojni fazi in zaradi tega izredno težko razvije resnično empatijo.


• NEZMOŽNOST SPREJEMATI POLNO ODGOVORNOST ZASE in za svoja dejanja ter nenehno prelaganje odgovornosti na druge. Pogost občutek, da se nam dogaja krivica.


• Stalna potreba sebi in drugim DOKAZATI SVOJO LASTNO (VEČ)VREDNOST, kar izvira iz globokega ter praviloma potlačenega občutka manjvrednosti.


• NEZMOŽNOST DIREKTNEGA SOOČENJA z ljudmi in situacijami, ki so za nas neprijetne.


• IZOGIBANJE KONFLIKTNIM SITUACIJAM ALI ZAVLAČEVANJE (oziroma odlašanje) kadar bi morali aktivno ukrepati ali se kako drugače izpostaviti.


• Odkrita ali prikrita VLOGA ŽRTVE: ujetost v občutke nemoči ter izraženo ali potlačeno jezo, kjer nenehno 'čakamo', da se bodo ljudje okoli nas spremenili ali da se bo sama od sebe spremenila življenjska situacija v kateri smo se znašli. Ob tem ne uspemo prepoznati svoje vloge v tej dinamiki in svojega lastnega delovanja s katerim smo doprinesli k nastanku te situacije.


• BEG OD REALNOSTI, običajno preko različnih odvisnosti: od spolnosti, hrane, interneta, najrazličnejših substanc (alkohol, psihoaktivne snovi ipd.), nenehno 'sanjarjenje' brez potrebne akcije kot nujnega pogoja za realizacijo načrtov in želja, beg v spanje ali meditacijo (druge realnosti), nezmožnost biti 'tukaj in sedaj' ter aktivno in zavestno usmerjati svojo pozornost itd.


• PRETIRANO STREMENJE K UŽITKU IN UGODJU ter potreba takoj zadovoljiti svoje potrebe, ne glede na to ali nam zunanje okoliščine to dopuščajo. Beg pred obveznostmi in občutkom notranjega nelagodja. Zavračanje vsega, kar nam je neprijetno in kar od nas zahteva določen vložek ali žrtvovanje. Nezmožnost postaviti si prioritete in se držati zadanih načrtov ter ciljev.


•ČUSTVENO IZSILJEVANJE V MEDSEBOJNIH ODNOSIH: posredno ali neposredno vzbujanje občutkov krivde in sramu v ljudeh, kadar le-ti ne izpolnjujejo naših pričakovanj in zahtev. Vse, kar nekdo bodisi stori ali ne stori, vzamemo osebno in ne zmoremo dogajanja opazovati z ustrezne distance. Nagnjenost k užaljenosti, zameram, sodbam in nezmožnost odpuščanja (v smislu: „Zakaj MI to delaš?“)


•NEZMOŽNOST NADZOROVATI SVOJE ČUSTVENE ODZIVE na način, da krepimo svojega 'notranjega opazovalca'. To ne pomeni, da si čustev ne dovolimo začutiti, temveč, da jih prepoznamo, ko se sprožajo, jih sprejmemo ter ZAVESTNO IZBEREMO KAKO se bomo glede na svoje čustveno stanje odzvali.


•NESPREJEMANJE ODGOVORNOSTI ZA SVOJE MATERIALNO PREŽIVETJE ter svoje potrebe (predvsem čustvene!). Odpor do tega, da bi resnično odrasli in umetno podaljševanje otroške ali študentske faze, ki nam omogoča, da določene odgovornosti (predvsem materialne narave) še vedno prelagamo na bližnje.


• NEZMOŽNOST REALNO UZRETI LASTNE OSEBNOSTNE POMANJKLJIVOSTI in si jih priznati. Nezavedna potreba po 'otroški brezmadežnosti' ter posledično nezmožnost sprejemanja pomanjkljivosti tudi pri drugih ljudeh. Črno-belo doživljanje sveta, kjer so stvari bodisi dobre bodisi slabe. Kar je dobro je sprejeto, kar je označeno kot slabo pa vztrajno zanikamo ter odrivamo stran od sebe.


To so samo nekateri izmed pokazateljev, da smo obtičali v vlogi in energiji ranjenega notranjega otroka. Praviloma nezavedno in povsem avtomatično nadaljujemo z vzorci vedenja in čustvovanja, ki smo jih v zgodnjem otroštvu prevzeli bodisi od enega ali obeh staršev oziroma skrbnikov. Če smo kot otroci opazovali tovrstno dinamiko in nezavedno prišli do zaključka, da določen način delovanja/čustvovanja prinaša rezultate ali določene koristi, s tovrstnim vedenjem avtomatično nadaljujemo tudi v 'odrasli dobi'.

Dejansko gre za obrambne mehanizme, ki nas varujejo pred izkušanjem čustvenega nelagodja in bolečine, ki pa nam obenem preprečujejo, da bi živeli polno in avtentično življenje. Ženske se teh mehanizmov običajno na nezavedni ravni 'naučimo' z opazovanjem matere, moški pa pri tem posnemajo očeta oziroma drugega moškega, ki jim predstavlja očetovsko figuro. Seveda je situacija lahko tudi obratna, če se kot otroci bolj identificiramo s staršem nasprotnega spola.

V procesu identifikacije namreč vzamemo vse – tako pozitivne kot negativne aspekte staršev ter na podlagi vsakodnevnega zgleda, ki nam ga starši nudijo s svojimi vzorci vedenja in čustvovanja, gradimo svojo lastno osebnost.

Ko enkrat začnemo ozaveščati svoje vzorce čustvovanja in vedenja, se lahko naučimo prepoznavati svoj resnični jaz od 'lažnega jaza', ki smo si ga ustvarili na podlagi identifikacije s starši. Zato, da bi znali razločiti zrnje od plevela, pa seveda potrebujemo svoje lastne izkušnje, predvsem pa ljudi, ki nam skozi odnose zrcalijo naše nezavedne avtomatizme in nam omogočajo, da jih, če si to seveda dovolimo, postavimo pod vprašaj ter zavestno razvijamo bolj zdrave temelje svoje osebnosti.


...........................................................................

MOČ IN POMEN ODPUŠČANJA


Veliko je govora o tem, da vsak izmed nas živi v svoji realnosti, ki jo v veliki meri tudi sam ustvarja. Govorim seveda o subjektivnem doživljanju situacij v katere smo vpleteni, o naših lastnih projekcijah, ki v glavnem temeljijo na neozaveščenih vzorcih mišljenja, čustvovanja in delovanja kot tudi na skupnih podzavestnih vsebinah kolektivnega nezavednega našega kulturnega okolja ter celote človeštva. Dejstvo je, da vse emocije v končni fazi izvirajo bodisi iz strahu ali ljubezni, dveh nasprotnih polov, ki se manifestirata v najrazličnejših oblikah in odtenkih. Živimo v času, ko se počasi, a vztrajno premikamo v smeri opuščanja in osvobajanja najglobljih strahov na osebni in planetarni ravni v prid delovanja iz čiste, brezpogojne ljubezni, vendar pa nedvomno drži, da je »tema največja tik pred svitom«.

Naši najgloblji strahovi, ki si jih kot človeštvo delimo, so vezani na naše fizično preživetje ter občutke lastne vrednosti (strah pred tem, da nas drugi ne bi sprejeli ali da bi nas zapustili; da nismo dovolj dobri ipd). Ti strahovi so tako globoko zapisani v energijsko matrico človeštva, da se jim težko povsem izognemo in se vsaj enkrat v življenju tudi na osebnem nivoju srečamo z njimi. V našem energijskem polju nosimo zapise vseh preteklih življenj, ki so zaznamovana s takšnimi strahovi in bolečimi izkušnjami, takšne zapise pa nosimo tudi na celični ravni svojega trenutnega fizičnega telesa. Vse dokler jih ne ozavestimo in ne sprostimo ogromne količine energije, ki je v teh zapisih ujeta, nas ti strahovi podzavestno vodijo k vedno novim preizkušnjam ter preigravanju situacij v katerih bi se jih lahko dokončno osvobodili.

Dogodki, ljudje in situacije, ki jih doživljamo so tako vse prej kot naključni, saj jih preko lastnih podzavestnih vsebin kakor magnet privabljamo v svoje življenje z namenom, da bi se osvobodili vseh omejitev ter stopili korak naprej na poti svoje dušne evolucije. Ko se znajdemo v težkih okoliščinah ali smo vpeti v emocionalno naporne odnose, ki izzivajo naše ustaljene vedenjske vzorce, je nadvse pomembno, da preusmerimo svoj fokus iz zunanjega dogajanja in drugih vpletenih oseb ter se v celoti usmerimo na svoje lastno notranje doživljanje. Kar hočem povedati je to: če bomo iskali krivca, ga bomo vedno našli, zato je kazanje s prstom vselej brezplodno.

Edini način, da se izognemo ponavljanju vedno enakih scenarijev je, da pobrskamo po sebi in skušamo dogajanje opazovati z nevtralne pozicije Opazovalca. Poskusimo videti ljudi, ki so nas kakor koli prizadeli zgolj kot statiste v drami, katere namen je, da se soočimo z resnico o sebi ter sprejmemo lekcijo, ki nam jo situacija zrcali. Bodisi gre za to, da se naučimo samospoštovanja, postavljanja osebnih mej, ljubezni do sebe, potrpežljivosti ali da preprosto uvidimo, da nam drugi zgolj odseva odnos, ki ga v resnici gojimo do samih sebe. Ko enkrat odpremo ta neprivlačen paket in z odkritosrčnostjo pokukamo vanj, lahko nekje globoko na dnu odkrijemo biser. Lahko spoznamo, da smo morda izdali svoja lastna načela in vrednote, se izgubili v pričakovanjih drugih ter zaradi potrebe po sprejetosti, pozornosti in ljubezni zabarantali svoje lastno dostojanstvo. Morda se izkaže, da smo v situacijo ali določeno osebo projicirali svoja lastna globoka nezadovoljstva, nezadovoljene potrebe in neuresničena hrepenenja ter tako izven sebe prelagali odgovornost za svoje blagostanje, namesto, da bi se z vsem tem odkrito soočili ter sami poskrbeli zase po svojih najboljših močeh.

Življenje nam na vsakem koraku odseva našo lastno notranjo realnost, pri čemer so konkretne situacije in odnosi z drugimi zgolj eno izmed sredstev komunikacije. Vendar pa smo se že tolikokrat odpovedali lastni moči, ki se najizraziteje kaže prav v moči izbire, da odgovornost za svoja notranja stanja raje prelagamo na zunanje okoliščine ter s tem ostajamo v energijski matrici žrtve. V svetu, ki mu vlada polarnost, pa bo le-ta vselej poskrbela za protipol – »agresorja« v takšni ali drugačni obliki – vse z namenom, da se ponovno vzpostavi naravno stanje ravnovesja. Vztrajati v tej dinamiki pomeni vzdrževati konstantno stanje »boja za moč« – za moč, ki smo se ji sami odrekli v trenutku ko smo situacijo sprejeli kot vsiljeno in krivično in ne kot nekaj k čemur smo sami prispevali, četudi nezavedno in na povsem drugih nivojih.

Ko smo sposobni uvideti lekcijo, lahko stvari sprejmemo točno takšne kot so, saj nas vodi višje spoznanje o namenu, ki priča o tem, da se vse to ne dogaja nam, temveč ZA NAS. Duša, katere namen je zaceliti rane povezane z neodpuščanjem, si bo v svojem utelešenju izbrala situacije, ki jo bodo na tak ali drugačen način učile vrednosti in moči zavestnega odpuščanja. Pogoj za to, da resnično spozna vse svoje aspekte in se preko njihovega izkušanja vrne nazaj v lastno celovitost, je namreč, da v procesu svojih inkarnacij na lastni koži občuti polarno naravo Stvarstva ter bivanja v vseh njegovih pojavnih oblikah. O popolni izkušnji lahko govorimo le, ko izkusimo obe skrajnosti, tako žrtev kot agresorja, ki sta z vidika višje Zavesti v svoji vlogi enakovredna, saj nosita vsak svoje lekcije.

Ko smo realnost sposobni zreti s te ravni zavesti, lahko presežemo omejenost našega emocionalnega in mentalnega nivoja, ki ju praviloma obvladuje realnost ločenosti in dualnosti kot glavni poligon vseh naših neozaveščenih strahov. Na tej ravni ni krivic, so samo izkušnje onkraj dobrega in zlega, zato tudi ni nobene potrebe po odpuščanju. Kljub temu pa je v vsakdanjem življenju pogosto zelo težko preseči naše zemeljske nivoje in videti onkraj. Prav zato je toliko bolj pomembna iskrena in srčna komunikacija, v prvi vrsti v odnosu do samega sebe – da smo si sposobni priznati svoja najgloblja čustva, strahove, bolečino ter s sočutjem in nežnostjo sprejeti tudi vse »temne plati« osebnosti, ki jih taki radi skrivamo pred sabo in zunanjim svetom.

Resnica je v svojem jedru izjemno osvobajajoča in transformativna, saj s tem, ko si stvari upamo zreti točno takšne kot so, brez iluzij in osebnih projekcij, v trenutku odvržemo težko breme in snamemo okove, ki iz nas držijo v vlogi žrtve. Z zavestnim in iskrenim odpuščanjem nekomu, ki nas je prizadel, si vzamemo nazaj svojo izgubljeno moč, saj naša energija ni več ujeta v zamerah in spominih preteklosti, temveč nam je na razpolago, da z dvignjeno glavo ter z močjo izbire zavestno preusmerimo tok svojega življenja. Dokler tega ne storimo, to osebo ali situacijo energijsko še vedno tovorimo na svojih plečih, pa če se tega zavedamo ali ne. Šele z odpuščanjem to energijsko nit, preko katere nam energija nenehno odteka, presekamo ter na ta način zacelimo svoje lastne rane. Svojo lastno moč dobimo nazaj tudi s tem, da prevzamemo svoj delež odgovornosti za nastalo situacijo, čeprav so k njenemu nastanku prispevale naše podzavestne vsebine in se nam zdi kot da mi sami nimamo nič s tem.

Nekateri celo življenje negujejo ter hranijo svoje zamere, ker jim njihov ranjeni ego ne dovoli, da bi jih spustili, obenem pa ne uvidijo kako globoko jih ti čustveni strupi razžirajo, vse dokler se slednji ne manifestirajo v obliki težjega fizičnega obolenja (pogosti so čiri, rak, tumorji in druge novotvorbe itd.). Če ne drugega je tovrstna duhovna higiena neizogiben del odgovornosti do samega sebe, do svojega psihofizičnega blagostanja in notranjega ravnovesja. Sporočilo, ki ga nosijo tovrstne izkušnje, bo namreč tako ali drugače našlo pot do nas, od nas samih pa je odvisno kako dolgo se bomo upirali lekcijam, ki smo si jih v končni fazi sami izbrali ter na račun razvoja naše Duše vztrajali v trmastem oklepu svojega navidezno brezkompromisnega, v resnici pa zgolj globoko prestrašenega Ega.


...........................................................................

ILUZIJA EGA IN IZVORNA RESNICA DUŠE


Dolgo sem živela v prepričanju, da poznam vse trike svojega ega in da ga imam vsaj do določene mere pod nadzorom, šele sedaj mi postaja jasno, da sem predolgo živela v iluziji. Včasih je stopil na oder tako nastopaško in drzno, da ga je bilo kar težko spregledati, medtem ko se je na trenutke prav po lisičje prikradel v situacije, v katerih sem se počutila popolnoma suvereno in prepričano v to, da me vodi sveta resnica. Vendar je tudi ta sveta resnica, ki jo tako brezkompromisno branimo pred ostalim svetom, pogosto zgolj zakrinkan ego. Resnica namreč ne potrebuje obrambe in neštetih argumentov, temveč preprosto je. Stoji na trdnih temeljih, ki jih ni moč zamajati v besednem dvoboju.

Kot izurjen prevarant v službi nezaceljenih čustvenih ran ter potlačenih nezavednih vsebin se ego poslužuje najrazličnejših mask in preoblek, s pomočjo katerih nas na škodo osebnega in dušnega razvoja rad drži v varnem zavetju naše specifične »cone udobja«. Kraljestvo ega je osnovano na neprebujenem stanju zavesti, ki operira s pojmoma dualnost ter ločenost, najpogosteje pa se kaže prav v nezdravi tekmovalnosti (ki je posledica občutkov ogroženosti ter strahu pred pomanjkanjem ali celo izničenjem) ter iz tega izhajajoči nenehni dinamiki borbe. Njegova korenina je strah, najrazličnejših oblik in odtenkov, ki mu stalno po malem dovaja energijo za samoohranitev. Prav nasprotno je gonilo in hrana duše energija ljubezni, njen jezik pa predaja, ki ustvarja dinamiko brezpogojnega sprejemanja in darovanja.

Duša je v svojem jedru svobodna, medtem ko se ego vztrajno pripenja na najrazličnejše identitete. V današnji družbi se zelo jasno kaže v poistovetenju s predmeti (statusnimi simboli ali pa tistimi na katere smo osebno čustveno zelo navezani), v katere umesti samega sebe ter iz tega črpa lastno vrednost, obenem pa tudi skozi identifikacijo s številnimi družbenimi vlogami (oče, mati, hčerka, mož, poklicna identiteta itd.), ki jih v tolikšni meri posvojimo, se v njih celo življenje urimo ter vlagamo vanje ogromne količine svoje energije, da pozabljamo na našo resnično notranje bistvo. Te vloge so same po sebi zgolj pripomočki uma, ki nam zgolj navidezno lajšajo bivanje v širšem družbenem okolju, v resnici pa nam ga prav nasprotno otežujejo, saj nam jemljejo fleksibilnost kot podlago za ustvarjalno in svobodno izražanje našega dušnega jedra.

Pogosto se v tolikšni meri identificiramo s svojimi prepričanji, spomini, čustvenimi stanji, idejnimi konstrukti ter neprekinjenim tokom prisilnega mišljenja, da popolnoma izgubimo sposobnost prepuščati se življenju v njegovi spontani in vselej spreminjajoči se obliki. Prepustiti se toku z veliko mero zaupanja je namreč eden izmed največjih izzivov ega. Vendar pa se je proti egu skorajda nemogoče boriti, saj ga na tak način zgolj krepimo – s pozornostjo mu namreč nič hudega sluteč zgolj dovajamo energijo, poleg tega pa se zdi kot da je vedno en korak pred nami. Dovolj je, da se ga zavedamo in ga ne jemljemo pretirano resno, da ga znamo potrepljati kot nagajivega otroka, seveda z ravni naše višje zavesti, ki dobro pozna njegove motive in mehanizme delovanja.

Ne gre za to, da bi se morali odpovedati stvarem kot takim, saj same po sebi niso slabe, gre zgolj za to, da prepoznamo istovetenje kot temeljno strukturo ega in spremenimo svoj odnos ter se osvobodimo navezanosti nanje - s tem, da v njih ne iščemo več samih sebe. Ker ga žene strah, ego hlepi po varnosti in trdnosti, ki mu omogočata nadzor nad situacijo ter s tem občutek lastne notranje moči. Ego pozablja, da je resnična moč v domeni duše in odprtega, iskrenega srca ter da je edina resnična svoboda v spoznanju ter sprejemanju Resnice.

Ego se krepi na mnoge načine: preko pritoževanja in neodobravanja, odzivanja npr. z jezo ali zamero (stalno vrtenje določenega scenarija v svoji glavi), vzorca »jaz imam prav, drugi se motijo« (občutki večvrednosti so pri tem zgolj druga plat še globljega prepričanja o lastni manjvrednosti – to potem nenehno kompenziramo s tem, da dokazujemo, da imamo prav), zagovarjanja utvare in iluzije (v tem primeru se globoko v sebi zavedamo, da se motimo, vendar si tega nikakor nočemo priznati, saj bi to od nas zahtevalo korenito »prevrednotenje vrednot« na katerih je zgrajena naša identiteta) ter še posebej preko »vloge žrtve«, s katero skuša ego pridobivati na moči preko vzbujanja pozornosti (pritoževanje, užaljenosti, ogorčenosti ), ki mu jo okolica običajno daje v obliki sočutja in podpore.

Da bi lahko ohranjal svojo pozicijo, ego skrbno varuje naše notranje bolečinsko jedro (kakršna koli nezaceljena čustva/prepričanja, s katerimi se nočemo ali ne zmoremo soočiti), saj mu le-to daje identiteto ter ga s tem še dodatno krepi, kar pa posledično preprečuje razrešitev problema oz. samozdravljenje. Ujeti v globoko prepričanje, da taki kot smo nismo dovolj dobri (kar je več kot odlična podlaga za potrošniško naravnano družbo) ter obenem sužnji potrebe po nenehnem opredeljevanju, se vse bolj oddaljujemo od svojega resničnega bistva, ki je v svoji čisti obliki neomejeno. Na ta način se zelo hitro ujamemo v mrežo pričakovanj in pritiskov, bodisi zunanjih bodisi notranjih ter globoko v sebi razvijamo številne frustracije, notranje napetosti ter konflikte.

Znajdemo se v začaranem krogu iz katerega je težko izstopiti brez tega, da smo se pripravljeni odreči vsem identifikacijam in etiketam zavoljo tega, da si dovolimo preprosto ZAČUTITI svojo resnično bit v slehernem trenutku. Ego obožuje zgodbe, iz katerih, dokler ima v kompulzivnem umu svojega služabnika, s pomočjo energije čustev vztrajno tke gosto tkanino naše subjektivne realnosti, ki pa pogosto nima nobene veze z resnico kot tako, temveč je njen namen zgolj reproduciranje starih vzorcev ter načinov delovanja. Njegovo mojstrstvo se kaže v tem, da neko situacijo ali položaj, ki je sam po sebi povsem nevtralen, obarva v skladu s svojimi najglobljimi prepričanji in pričakovanji - seveda na način, ki ga najmanj ogroža. 

To, da se ne odzovemo na ego drugih, je tako najboljši način za preseganje našega lastnega ega ter za osvobajanje od njegove vladavine na kolektivni ravni človeštva. To nam običajno uspeva, ko smo sposobni do dogodkov oziroma vpletenih oseb ohranjati določeno mero distance, saj s tem dogajanja ne jemljemo več osebno. Z zavedanjem, da imamo opravka z egom in ne z resnično bitjo določene osebe, se lažje odzivamo s čustveno nevtralne pozicije ter brez kakršnega koli energijskega naboja, ki je sicer značilno za avtomatične reakcije do katerih pride v afektu. Na ta način potegnemo jasno ločnico med nekim dejstvom in našim čustvenim odzivom nanj, s čimer se naučimo življenje v večji meri sprejemati takšno kot je, brez da bi ga skušali stalno nadzorovati ter obvladovati.

Šele, ko izstopimo iz omejenih okvirjev, ki nam jih postavlja naš lastni ego, se namreč lahko odpremo vsem blagoslovom Življenja in pustimo svoji Duši, da nas vodi k novim, dragocenim spoznanjem ter izkušnjam naproti. Iz dneva v dan spoznavam, da je to odločitev potrebno sprejemati za vsak dan posebej in da je pot Duše tlakovana z zavezanostjo Resnici ter Pogumu, ki sta potrebna za to, da se vedno znova soočamo z vsemi aspekti nas samih, tudi takimi, ki bi jih najraje prezrli.



..........................................................................

PREPOVED ČUSTVOVANJA


Prepričana sem, da je prav vsak izmed nas v svojem otroštvu v večji ali manjši meri izkusil t.i. prepoved čustvovanja, najpogosteje v najožjem družinskem krogu s strani enega ali obeh staršev/skrbnikov. Družinska dediščina v obliki potlačenih čustvenih vsebin se običajno nereflektirano prenaša iz generacije v generacijo in gre z roko v roki s pogojeno ljubeznijo ter njeno dinamiko nagrade/kazni, ki nas na nezavedni ravni uči, da si je ljubezen in naklonjenost potrebno zaslužiti z ustreznim vedenjem/čustvovanjem. V preteklosti je bila namreč družina pojmovana kot skupnost, ki je temeljila na neizpodbitni avtoriteti staršev kot odgovornih odraslih članov širše družbe ter njim podrejenih otrok kot pomožne delovne sile, ki omogoča njeno preživetje. Osredotočanje na ekonomski aspekt preživetja ter pojmovanje otrok kot nedoraslih /necelovitih osebnosti je imelo za posledico zanemarjanje čustvenih aspektov in funkcije družine pri spodbujanju zdravega in nemotenega duševnega razvoja otrok.
Četudi danes temu ni več tako, saj so se družbene razmere v mnogih pogledih precej izboljšale, se nekateri neozaveščeni vzorci čustvovanja še vedno prenašajo na naslednje generacije. Starši, ki sami niso zmožni prepoznati svoji lastnih nezadovoljenih čustvenih potreb ter nezaceljenih ran iz zgodnjega otroštva, jih nezavedno tudi preko energijske matrice družine prenašajo na svoje otroke, ne glede na to, da jih pri vzgoji vodijo najboljši nameni in si na vso moč želijo, da bi se njihovi otroci razvili v celovite, ljubeče in odgovorne odrasle osebe.

Prepričanje, da so določena čustva negativna ter posledično nezaželena, je v veliki meri povezano z nezmožnostjo uvideti in sprejeti njihovo pozitivno funkcijo pri oblikovanju osebnosti, obenem pa močno omejuje naše izražanje ter spoznavanje naše avtentične narave. Ljudje smo do neke mere še vedno ujeti v mrežo družbenih pričakovanj, ki pa jih v mnogočem pogojuje potreba po nadzoru in obvladovanju posameznika kot dela širšega družbenega sistema. Naša primarna človeška potreba po občutku pripadnosti neki večji celoti ter sprejemanje s strani »pomembnih drugih« nas v takih okoliščinah že zelo zgodaj odmikata od naše lastne celovitosti.

Naša realnost je v svoji biti polarna, kar je samo po sebi zgolj nevtralno dejstvo, saj gre za naravni zakon, vendar ta polarnost sama po sebi ni resnični izvor našega trpljenja. Mi sami smo namreč tisti, ki s svojo interpretacijo te polarnosti vanjo vnašamo hierarhijo ter posledično sodbo. O tem je govoril že starogrški filozof Heraklita, ki je trdil da za bogove ni nič dobro ali slabo, pravično ali krivično, temveč smo ljudje tisti, ki v svet vnašamo razkol, razliko in sodbo. Nedvomno imajo tudi t.i. negativna čustva kot so jeza, strah, zavist ipd. svojo pozitivno funkcijo (v konkretnih okoliščinah izražena na ustrezen način, ki omogoča konstruktivne rešitve), saj nas učijo kako postavljati zdrave meje, kako se zaščititi kadar je to potrebno ter kako uporabiti svojo lastno »senco« pri razvijanju naših najglobljih potencialov.

Česar pri sebi nismo sposobni sprejeti, ker se ne sklada z našimi osebnimi prepričanji in mentalnimi konstrukti, bomo najverjetneje tako ali drugače znotraj sebe zatrli in se na ta način odrezali od svojih primarnih, izvornih občutkov. Izkušnje pri zdravljenju številnih zdravstvenih tegob potrjujejo dejstvo, da so na dolgi rok edina zares škodljiva čustva zgolj tista, ki jih mi sami nočemo sprejeti in jih zaradi tega potlačimo v nezavedno. Tam se nato kopičijo kot ogromna količina zbite energije, ki zaradi tega, ker je ne ozavestimo, sprocesiramo ter s tem harmoniziramo in integriramo vase, ostaja neizkoriščena, kar posledično poleg čustvenih frustracij ustvarja tudi številne napetosti na telesni ravni.

Zdravljenje globokih čustvenih ran in nezadovoljenih potreb našega notranjega otroka je nujen, vendar ne nujno zadosten pogoj za to, da se proces samozdravljenja lahko dovrši v vsem svojem obsegu. Prvi korak na tej poti pa je nedvomno ta, da z nekakšno rekapitulacijo svojega življenja, njegovih ključnih momentov in dogodkov ter z budnim opazovanjem lastnega načina čustvovanja v konkretnih situacijah podzavestnim čustvenim vsebinam dovolimo, da se odprejo za zavestno obravnavo, da splavajo na površje v varnem okolju, ki je onstran sodb in ki nam nudi potrebno podporo za tovrstni proces samozdravljenja.

Z ozaveščanjem delov sebe, ki smo jih nekoč v okviru strategije preživetja potlačili in jih vse odtlej skrbno varujemo za zidovi najrazličnejših obrambnih mehanizmov, se postoma vračamo k svojemu celovitemu in avtentičnemu Sebstvu, v katerem se skrivajo vsi naši potenciali, osebna moč ter občutki izpolnjenosti. Gre samo za to, da si dovolimo začutiti stisko, bolečino, jezo, žalost ali zamere v vsej njihovi intenziteti, brezpogojno sprejmemo tovrstna čustva kot enega izmed aspektov sebe brez kakršnih koli sodb, jih enostavno predihamo ter spustimo skozi sebe kakor reko, ki teče skozi dolino. Čutenje je nekaj najbolj prvinskega, vendar pa so nas tisočletja »prepovedi čustvovanja« v veliki meri odrezala od tega ključnega dela človekovega načina biti in nas zaradi tega na mnogih nivojih dobesedno pohabila. Živimo v dobi čustvene invalidnosti, kjer smo vpričo storilnostno naravnanega načina življenja pozabili na naše resnične, prvinske potrebe oz. jih pogosto ne znamo niti več prepoznati ali pa njihovo zadovoljevanje kompenziramo s pretiranim usmerjanjem na zunanji svet.

Pot k samemu sebi, svoji resnični biti je pot introspekcije, ki nam omogoča, da v tišini in samoti prisluhnemo šepetu lastne duše, saj nas le-ta nenehno ter potrpežljivo spodbuja k sprejemanju vseh nivojev in aspektov samega sebe. Zaradi naše lastne ujetosti v zanke številnih obrambnih mehanizmov, ki so nas v obdobju, ko smo jih aktivirali nedvomno obvarovali pred izkušanjem bolečine, ki je tedaj še nismo bili sposobni sami sprocesirati, se lahko celo življenje vrtimo v začaranem krogu projiciranja naše lastne ranjenosti in bolečine navzven, na ljudi, ki so nam blizu ter širšo okolico. Na tej točki se srečamo z modrostjo Hermesa Trismegista, ki v svojih naukih podaja kozmični zakon »Kakor znotraj, tako zunaj. Kakor zgoraj, tako spodaj.«

Ko določeno vedenje druge osebe znotraj nas sproži nelagodje ali boleča čustva, je nedvomno koristno, da si jih seveda najprej sploh dovolimo začutiti v njihovem celotnem obsegu in intenziteti ter obenem ohranjamo pozicijo nevtralnega opazovalca (pri razvijanju te drže je nadvse koristna tako meditacija kot tudi razne taoistične vaje ter dihalne tehnike), jih predihamo ter se naposled vprašamo:

Zakaj doživljam tako burno reakcijo? Na kaj me ta situacija spominja (pogosto gre za preigravanje starih, bolečih čustvenih vzorcev iz otroštva)? Kakšna so moja prepričanja glede sebe, kako vidim in doživljam samega sebe? Ali sem popolnoma iskren do sebe? Si upam prevzeti odgovornost za lastne občutke in čustva?

Ker se ljudje razvijamo prav skozi odnose z drugimi, nam je sleherni trenutek dana dragocena priložnost, da se preko dinamike, ki jo izkušamo v teh odnosih, soočimo s svojo lastno »senco«, z vsemi našimi obrazi, ki jih ne želimo videti, ker težko zremo v zrcala, ki nam jih že samo s tem, da so točno takšni kot so, iz dneva v dan nastavljajo drugi. Če smo dovolj odprti ter iskreni do sebe, je to nedvomno najzanesljivejša pot, ki nas preko samozdravljenja naših čustvenih ran ter ljubečega, skrbnega povezovanja z našim notranjim otrokom, počasi, a vztrajno vodi nazaj k naši avtentični, celoviti naravi.



...........................................................................

POMEN DOTIKA IN INTIME


Preko človeškega dotika se vrši naš prvi stik z zunanjim svetom in brez dvoma je dotik matere ključnega pomena za novorojeno bitje, ki je v vseh pogledih krhko, nemočno in nezaščiteno. Povsem samoumevno se nam zdi, da dojenčki in otroci za svoj optimalen razvoj potrebujejo nežen in skrben dotik ljubečih staršev, ki jim daje temeljni občutek varnosti, sprejetosti in človeške topline. Kaj se pa dogaja z nami kasneje v življenju, če nam je ta pristen stik v prvih letih življenja odtegnjen ali pa ga ni bilo dovolj, da bi zadovoljil te naše najbolj osnovne emocionalne potrebe?

Ljudje smo po svoji izvorni naravi čuteča bitja in naša medsebojna komunikacija je v veliki meri telesna, bodisi da gre za čisto vsakdanje interakcije z ljudmi, ki jih dnevno srečujemo bodisi v okviru bolj intimnih odnosov, ki pa niso zgolj partnerski in ne vključujejo nujno seksualne komponente. Biti INTIMEN z nekom pomeni spustiti ga v svoj notranji svet, stati pred njim v vsej svoji ranljivosti in šibkosti, odpreti se za pristen stik z drugim ter vztrajati v svoji »dušni goloti« brez obrambnih mehanizmov Ega. Tak odnos pa je možen le na podlagi iskrenega medsebojnega zaupanja in spoštovanja, ko smo se pripravljeni soočiti s svojimi najglobljimi emocionalnimi ranami z namenom, da se naposled le zacelijo in nam omogočijo živeti zavestno, avtentično, spontano ter čustveno neobremenjeno življenje. Ena izmed bistvenih karakteristik tovrstnega načina bivanja pa je, da v slehernem trenutku prevzemamo polno odgovornost za lastno čustvovanje ter se s tem osvobodimo težnje po projiciranju lastnih emocionalnih vsebin navzven.

Kot otroci vsi hlepimo po ljubeči pozornosti, po občutku sprejetosti in odobravanja, ki nam omogoča, da se počutimo varne in se lahko svobodno izražamo brez bremena zunanjih (družbenih) pričakovanj ter grobih posegov v naš notranji čustveni svet. Tako zelo opevana brezpogojna ljubezen staršev naj bi nas naučila kako sprejemati samega sebe kot celoto, z vsemi našimi kvalitetami in pomanjkljivostmi vred. Vzgoja naj bi temeljila na ločevanju med bitjem in vedenjem, kar pomeni, da je oseba nakljub »neustreznemu« vedenjskemu vzorcu, ki ga je možno preseči ter razviti bolj konstruktivne načine delovanja, kot bitje še vedno sprejeta in »vredna ljubezni«.

Vendar pa je realnost pogosto drugačna, saj v praksi delujemo tako pod vplivom družbenih programov, ki nas do določene mere obvladujejo na mentalnih, čustvenih ter energijskih nivojih (saj smo vendar povezani v enotno energijsko matrico, le-ta pa nas na nezavednem nivoju usmerja vse dokler iz nje zavestno ne izstopimo!) kot tudi tudi lastne družinske energijske matrice, ki nas na osebni ravni povezuje s celotno linijo prednikov ter njihovimi nepredelanimi vzorci, na transpersonalnem nivoju pa smo podvrženi vplivom kolektivne energije kulturnega okolja v katerem smo rojeni. Večtisočletno zatiranje ženskega principa delovanja in energije ženskosti, ki se izraža skozi negovanje, sprejemanje, ljubečo skrb ter stremenje k harmoniji, nas je odrezalo od pristnega stika telesom, njegovimi bazičnimi potrebami, ki niso zgolj v funkciji golega fizičnega preživetja ter njemu lastno inteligenco.

Čustvovanje in telesnost sta tako globoko prepletena, da se vsako zanemarjanje naših primarnih emocionalnih potreb prej ali slej nujno odrazi tudi na fizičnem telesu v obliki določenega energijskega neravnovesja, ki posledično botruje nastanku kroničnih obolenj ali pripelje do akutnega izbruha težjih bolezenskih stanj kot je npr. rak. V zgodnjem otroštvu starši preko telesnega dotika in bližine tako zadovoljujejo otrokove osnovne čustvene potrebe, kar tvori trdno osnovo za zdrav in neoviran razvoj otroka tudi na vseh preostalih nivojih. Ljudje, ki tega niso izkusili v zadostni meri (jakost teh potreb je pri tem izrazito subjektivna, saj je sploh v času odraščanja otrok tisti, ki jo narekuje), se lahko kasneje v življenju znajdejo v vrtincu nenehnega hrepenenja po čustveni ali telesni bližini, saj nezavedno delujejo pod vplivom energijskega vzorca čustvene sestradanosti ter potrebe po pozornosti s strani drugih.

Take osebe bodo v drugem iskale svojo lastno izpolnitev, najpogosteje skozi stalno potrebo po partnerju, ki jih razume, sprejema in ob katerem je njihov notranji otrok navidezno potolažen. Sebe ne bodo zmožne izkušati kot celovito in izpolnjeno bitje, saj so zaradi čustvene podhranjenosti ter nezadovoljenih potreb iz zgodnjega otroštva, ko bi te potrebe morale biti zadovoljene od zunaj s strani staršev, ujete v večno iskanje »pomembnega drugega«, ki jim bo ta notranji manko dokončno zapolnil. Z ozirom na to, da nosijo čustva močan energijski naboj, se lahko takšne osebe sčasoma razvijejo v t.i. energijske vampirje, ki se nadvse radi »prisesajo« na ljudi, pri katerih prevladuje energijska matrica žrtve. Medsebojna dinamika, ki se ob tem razvije, privede do patološkega odnosa, iz katerega je brez ozaveščanja teh močnih podzavestnih mehanizmov težko izstopiti, še težje pa je znotraj takega odnosa pozdraviti svoje najbolj intimne dušne poškodbe.

Na trenutke je kar težko verjeti v kolikšni meri naše življenje nezavedno diktira naš ranjeni, zapuščeni ali kako drugače nezadovoljeni notranji otrok, ki se prestrašen skriva za najrazličnejšimi obrambnimi mehanizmi. Največ kar lahko zanj naredimo je to, da mu dovolimo, da nam spregovori skozi vsa potlačena čustva in zatrte potrebe, ga obenem z ljubeznijo in sočutjem sprejmemo v vsej njegovi nemoči, mu dajemo podporo ter ga aktivno spodbujamo, da se začne svobodno izražati. Naučiti se ga moramo naslavljati z vsem spoštovanjem (tukaj se mi je prikazal lik Malega princa) in mu na dnevni bazi posvečati pozornost, saj se le na ta način lahko iz »notranjega saboterja« spremeni v našega zaveznika ter nam pomaga razvijati naše neizživete potenciale, ki se običajno razkrivajo prav skozi njegovo energijo sproščene igrivosti in spontanosti.

Preko negovanja odnosa z lastnim notranjim otrokom razvijamo resnično in iskreno ljubezen do sebe, ki temelji na brezpogojnem sprejemanju, spoštovanju lastnih potreb ter občutkov ter spontano delovanje v skladu z njimi. To pomeni zavedati se svoje lastne vrednosti, ki ni pogojena z določenim načinom vedenja, temveč izhaja iz srčike našega bitja kot takega, naše izvorne Duše, ki preprosto je. Ker je odnos do drugih zrcalna slika odnosa, ki ga nezavedno gojimo do samega sebe, je proces popolnega sprejemanja sebe in osvobajanja od omejujočih prepričanja ter sodb, edina pot, ki nas pripelje v stanje harmonije in pomirjenosti s preostalim svetom.

Dokler se nismo pripravljeni odreči vsem maskam, ki si jih skozi življenje iz dneva v dan natikamo iz strahu pred zunanjim svetom (nekatere nosimo že tako dolgo, da se jih sploh več ne zavedamo, saj smo se z njimi povsem identificirali!) in se zreti v zrcalu točno takšni kakršni smo, v vsej svoji svetlobi in temi, bomo svojo temo nenehno projicirali navzven. V drugih bomo zrli svojo lastno senco, ki je ne moremo sprejeti, obenem pa bomo v njih iskali svoje izgubljene dele (dele, ki smo jih s tem, ko smo jih potlačili v nezavedno, od sebe odrezali) ter zdravilo za svoje lastne notranje poškodbe, ne zavedajoč se, da se le-to skriva prav v pripoznanju ter sprejemanju te naše izvorne bolečine. To je pot samozdravljenja duše ter v končni fazi podlaga, na kateri se lahko razvije pristno in iskreno Sočutje do vsega, kar biva.

...........................................................................

"NOŽ V HRBET" ALI KAKO NAŠE S ČUSTVENO ENERGIJO NABITE MISLI / BESEDE VPLIVAJO NA FIZIČNO RAVEN

Nekoč so se ljudje zavedali, da imajo besede »magično moč«, ki jo je mogoče uporabiti v dobre ali slabe namene. Vedeli so, da so besede, ki jih izrečemo s čustvenim nabojem ali že zgolj misli podkrepljene s čustveno energijo, orodje kreacije. Zlasti v številnih zaprtih, mističnih krogih, so to kreativno silo uporabljali za manipulacijo z energijskimi silami, naravnimi elementi in energijskimi tvorbami, ki so jih preko besednih ukazov in jasne namere ustvarili, da bi jim pomagale doseči specifične cilje.

O moči besede govori že Stara Zaveza, kjer je nastanek svetlobe, ki je omogočila življenje vsemu kar biva, opisan z odlokom Boga: »Naj bo luč!« (Geneza 1:3). In luč je bila.

Jasna misel ali beseda, ki je izdatno energijsko podprta s čustveno energijo, je torej močno sredstvo manifestacije, ne glede na to ali se sami tega zavedamo ali ne. Iz te osnove lahko deloma razložimo tudi tradicionalno moč raznih urokov in prekletstev, ki v temelju niso nič drugega kakor jasno izražena misel oz. beseda, energijsko podprta z močnim čustvenim nabojem, z osebno močjo posameznika ter praviloma z v ta namen uporabljenim posebnim obredom, katerega namen je povečati moč izrečenih besed.

Skozi stoletja se je na kolektivnem energijskem nivoju zaradi številnih zlorab kreativne moči besede izoblikoval globok nezaveden strah pred t.i. črno magijo, ki je tudi v današnjem času med večinsko populacijo še vedno prisoten, čeprav se o tem javno ne govori prav veliko. Ironija se skriva v tem, da s svojimi strahovi tovrstne energije sami hranimo in prikličemo v svoje življenje. Potrebno se je namreč zavedati, da se nam v skladu z zakonitostmi stvarstva nobena stvar ne dogodi brez naše privolitve, ta pa je pogosto nezavedna oziroma se odvija na nivojih, do katerih običajno sami ne zmoremo (še) dostopati (lahko pa te spretnosti razvijamo preko dviga zavedanja in določenih praks).

Glede na povedano, je sprejemanje polne odgovornosti za svoje misli, čustva in izrečene besede (ter posledično tudi dejanja seveda) ena izmed najpomembnejših življenjskih lekcij vsakega posameznika. Dandanes so številne ljudske modrosti žal že precej pozabljene, vendar pa jih lahko še vedno najdemo v obliki nekaterih pregovorov in vsakdanjih fraz kot je recimo: »Dobil sem nož v hrbet« ali »Njegove besede so me zadele kakor puščica v srce«.

Česar se namreč ne zavedamo je to, da na energijskem nivoju besede z močno negativno čustveno vsebino človeka poškodujejo v enaki meri kot fizičen udarec. Razlika je samo v tem, da so pri fizičnem napadu stvari jasne, posledice pa običajno vidne in oprijemljive, medtem ko gre pri verbalnem ali mentalnem napadu na nekoga za »nevidne« poškodbe oziroma poškodbe, ki jih je moč opazovati zgolj z energijskih nivojev – četudi se lahko manifestirajo v obliki povzročenih čustvenih ran (v primeru, ko nas nekdo s svojimi besedami prizadene).

Senzitivni ljudje so sicer zelo dojemljivi za tovrstne energijske napade, kar pomeni, da jih zaznavajo, vendar jim prepogosto ne dajejo zadostne teže. Mislijo, da na fizičnem nivoju ne puščajo posledic. Živimo namreč v svetu, ki vso pozornost še vedno bolj ali manj usmerja zgolj na vidno, materialno raven. Da bi videli še drugo plat, je potrebno zamenjati perspektivo in pogledati na dogajanje z energijskega vidika. Ko se na nekoga jezimo ali ga iz zavisti obrekujemo, bodisi v mislih bodisi verbalno, v to osebo običajno nezavedno usmerjamo svoje energijske puščice, včasih kar konkretne sulice, ki se nemalokrat obtičijo v enem izmed energijskih teles napadene osebe. Te sulice se lahko zapičijo v določene predele nižjih energijskih teles, lahko pa na eteričnem nivoju (ki je energijski duplikat fizičnega telesa in ga popolnoma prežema) poškodujejo tudi posamezne organe.

V svoji terapevtski praksi energijskega dela in transformacije sem naletela na mnoge primere, ko so bile konkretne fizične težave (kot so npr. nepojasnjene krvavitve ali bolečine neznanega izvora) povzročene s strani tovrstnih energijskih sulic kot materialnih manifestacij verbalnih ali mentalnih napadov, negativnih opazk, kritike, zavisti, obrekovanja itd. Če smo namreč dlje časa izpostavljeni tovrstnim energijskim napadom in smo obenem energijsko dovolj odprti – nezaščiteni, se nam čez čas te stvari lahko manifestirajo tudi na fizični ravni. V tem primeru je poleg ozaveščanja vzrokov za nastalo situacijo in lekcije, ki se skriva v tovrstni izkušnji, potrebna tudi dejanska odstranitev teh »energijskih sulic« iz eteričnega telesa oziroma kateregakoli drugega energijskega telesa, kjer so ti elementi prisotni. Tako kot pri fizični poškodbi je tudi na energijskih nivojih potrebno odstraniti škodljive tujke, rano očistiti in ustrezno sanirati. Nedvomno je priporočljivo tudi brisati celični zapis poškodbe, saj ko je lekcija enkrat ozaveščena in sprejeta, ta zapis ne opravlja več svoje funkcije.

Iz tega razloga bi rada poudarila kako zelo pomembno je, da se zavedamo moči in vpliva, ki ga imajo na nas same in na druge ljudi čustveno nabite misli oziroma besede. S pretirano samokritiko in nenehnim samoobtoževanjem lahko namreč tudi sebi prizadenemo energijske poškodbe, ki se prej ali slej neizogibno manifestirajo tudi na ravni našega fizičnega telesa. Način kako se pogovarjamo s sabo in z drugimi lahko tako pomembno določa usodo našega telesa, pri čemer seveda enako velja za naše misli. Žal je tako, da o teh običajnemu očesu nevidnih nivojih ne razmišljamo dovolj, dokler po mnogih letih simptomi ne izbruhnejo na čisto fizičnem nivoju.

Prav tako kot je pomembna vsakodnevna telesna higiena, sta namreč pomembni tudi mentalna in čustvena higiena. Morda bomo namreč račun za zanemarjanje teh nivojev prejeli z odlogom, vendar ga bomo prej ali slej morali tako ali drugače “poravnati” - praviloma skozi neposredno izkušnjo. Če ne v tem, pa zagotovo v enem izmed prihodnjih življenj.


...........................................................................

PASTI KLASIČNE BIOTERAPIJE IN DEMISTIFIKACIJA VLOGE ZDRAVILCA


Namen tega članka je osvetliti nekatere “senčne plati” klasične bioterapije oz. energijskega “zdravljenja”. Ko govorim o tem pristopu (polaganje rok ali katerakoli oblika transformacije energijskega polja osebe) se nanašam na številne in v današnjem času zelo tržne metode, ki so usmerjene predvsem na t.i. simptomatsko zdravljenje - torej odstranjevanje fizičnih simptomov in energijskih blokad brez poglabljanja v TEMELJNE VZROKE za nastanek določenega bolezenskega stanja oz. težave, ki se lahko manifestira na fizični, čustveni ali mentalni ravni.

Vsako neravnovesje se namreč najprej razvije na energijskih nivojih in se sčasoma manifestira v obliki metalnih, čustvenih ter v končni fazi povsem fizičnih težav in bolezni.

Ko se naše notranje oz. energijsko ravnovesje poruši, so ti zunanji simptomi praviloma zgolj PRENAŠALCI SPOROČILA, da je potrebno narediti konkretne korake k spremembi (življenjskega sloga, naših mentalnih prepričanj in vzorcev čustvovanja ipd). Simptomi so tako zgolj jasno opozorilo, da je skrajni čas, da svojo pozornost iz zunanjega sveta preusmerimo navznoter in se zavestno soočimo z vsem, kar smo doslej potiskali globoko v nezavedno.

Kaj se zgodi, če se usmerimo zgolj na simptome?

Zdravilec, ki deluje izključno kot kanal za prenos “zdravilne energije” (v nadaljevanju bioenergetik) in hkrati ne išče nezavednih vzrokov za nastanek težave svojega klienta, lahko klientu začasno sicer izboljša stanje (navidezno odpravi bolezen oz. njeno manifestacijo) in ga za neko obdobje tudi energijsko okrepi, vendar se bolezensko stanje običajno najkasneje v nekaj letih ponovi, četudi morda v neki drugi obliki ali na drugi ravni. Navidezna remisija lahko traja tudi do 5 let ali v nekaterih primerih celo dlje. Prej ali slej se bolezen “ponovi”, saj klient ni ozavestil in prepoznal temeljnega sporočila oz. VIŠJEGA NAMENA BOLEZNI.

Bolezen je namreč vselej nekakšen “klic v sili”, preko katerega nam duša želi sporočiti, da je čas za korenite spremembe, ki podpirajo njeno rast in razvoj. Bioenergetik tako z odpravljanjem manifestiranih simptomov s pomočjo energijskega dela svojemu klientu onemogoča, da bi ozavestil dušno lekcijo, ki jo bolezen “prinaša” (duša nas praviloma sicer že mnogo prej opozarja, da je potrebno narediti spremembo, vendar se je pogosto otepamo vse dokler nas nekaj v to ne prisili). Na neki ravni je tako svojemu klientu bergla in ovira na poti dušnega razvoja, saj ga s svojim “quick-fix” pristopom tako rekoč ohranja v vlogi žrtve - pasivnega prejemnika zdravilnih vibracij.

Edina pot, da zares stopimo v svojo lastno moč je namreč ta, da se zavestno soočimo s svojo senco in svojimi najglobljimi ranami; z vsem, kar nam vzbuja tako nelagodje, da to raje “pometemo pod preprogo”, v svojo podzavest. Bioenergetik misleč, da mu pomaga, svojemu klientu ne omogoči, da s tem, ko ozavesti svoje “senčne aspekte” in zanje sprejme polno odgovornost, stopi v svojo resnično, avtentično moč.

Pogosto se dogaja, da so v ozadju raznoraznih težav in blokad karmične lekcije, za katere smo se na dušnem nivoju pred inkarnacijo sami odločili, da jih ozavestimo in sprejmemo. In kadar se globoko v sebi tega otepamo, nam duša pošlje “opomnik” v obliki neravnovesja in bolezenskih stanj. Bioenergetik lahko s simptomatskim zdravljenjem ta “karmična bremena” svojih klientov v določeni meri prevzame tudi nase.

To je še posebej pogosto pri zdravilcih, ki imajo v podzavesti vzorec potrjevanja lastne vrednosti preko pomoči drugim. Praviloma gre za ujetost v arhetip Mesije/Odrešenika, kjer oseba po zgledu mojstra Jezusa bodisi podzavestno ali zavestno prevzema nase bremena drugih. To se lahko odraža tudi v tem, da zdravilec, ko enkrat poveča obseg svojega dela in s tem klientov, začne v svojem telesu kopičiti odvečne kilograme. Gledano z energijskega vidika tako jemlje nase strahove in drugo potlačeno čustveno energijo svojih strank (takrat ima oseba občutek kot da se napihuje, kar pa se ne odraža nujno v povečani telesni teži), kadar gre pa za dejansko kopičenje kilogramov je pa v ozadju pogosto podzavesten občutek ogroženosti zaradi izpostavljenosti kopici negativnih energij (pri delu s klienti) ter posledično potreba po samozaščiti (z maščobnimi oblogami).

Ta arhetip je del kolektivnega nezavednega, ki se je razvil zaradi vpliva katoliške cerkve in ostalih institucionaliziranih religij. Je produkt religiozne mentalitete, ki idealizira samožrtvovanje in mučeništvo ter osebe, ki utelešajo ta ideal poveličuje kot “božje izbrance”. V mnogih primerih (so izjeme seveda!) pa je v ozadju podzavestni program lastne manjvrednosti ter posledično kompenzacija s samopotrjevanjem lastne vrednosti v očeh drugih. Za samožrtvovanjem se namreč pogosto skriva prav ego s svojo iluzijo ločenosti od stvarstva kot celote.

Nihče v resnici ne more nikogar “pozdraviti” - lahko mu zgolj pomaga ozavestiti to, kar sam morda ne zmore ali nima pravih orodij za ta proces. Ena izmed nalog zdravilca je namreč tudi v tem, da klienta spomni, da je pomemben in dragocen del celote ter da je v očeh Stvarnika (izvora vsega) v vsakem trenutku sprejet in ljubljen, ne glede na izkušnje, ki jih je doživljal v posameznih inkarnacijah.

Mnogi zdravilci preko usmerjanja pozornosti na pomoč drugim, podzavestno bežijo pred svojimi lastnimi neozaveščenimi ranami ter se s tem, ko stopijo v vlogo terapevta avtomatično postavijo nad klienta (takoj vzpostavijo dinamiko nevidne hierarhije), kar jim daje lažen občutek napredka (sploh če navzven “dosegajo rezultate” in si preko tega potrjujejo svojo vrednost, ki običajno temelji na sposobnostih in ne na visokem zavedanju). Z raznimi metodami in vajami krepijo svojo osebno moč, svoj pleksus in s tem dvigujejo nivo svojih sposobnosti, ne da bi obenem dvigovali tudi lastno zavedanje, ki je bistveno za vodenje klienta v procesu dvigovanja njegovega lastnega nivoja zavedanja in s tem dušnega razvoja.

Nekateri preko “reševanja drugih” simbolno rešujejo samega sebe ali kompenzirajo za neuspel poskus reševanja enega izmed staršev v zgodnjem otroštvu (v smislu “kar mi tam ni uspelo, bom storil sedaj preko drugih” - gre seveda spet za podzavesten vzorec oz. potrebo). Ta usmerjenost navzven pa jih prej ali slej na tej poti tako ali drugače zaustavi, vse dokler niso zmožni v ranah svojih klientov prepoznati tudi svojih lastnih neozaveščenih ran. Odnos med klientom in zdravilcem je namreč vselej zrcalen, kajti takšna je narava stvarstva. Klienti bodo nehote odslikavali vse, kar zdravilec sam pri sebi še ni razrešil. Njegova sposobnost, da klientu pomaga ozavestiti njegovo lastno senco je pogojena s tem, da je tudi sam pripravljen na to, da se iz dneva v dan odkrito sooča z vsemi aspekti sebe. Dokler te pripravljenosti in predanosti temu nenehnemu procesu samorazvoja ni, bo njegova sposobnost “videti” onkraj navideznega in površinskega okrnjena zaradi lastnih slepih peg.

Zato sta v mojih očeh vsaka glorifikacija in opevanje (idealiziranje) vloge zdravilca povsem zgrešeni. Nobenega “blišča” ni v tem zahtevnem in zavestnem delu, ki od zdravilca terja nenehno soočanje s svojo lastno senco. Gre za poslanstvo, ki si ga duša izbere z zavedanjem, da bo to od nje zahtevalo popolno predanost in neizmerno ljubezen do resnice. Zdravilstvo je način življenja in zahteva celega človeka, saj je meja med zasebnim in poklicnim zabrisana. Delo se ne zaključi, ko klient odide, prav tako se ne zaključi v petek popoldan. Tovrstna pot zahteva nenehno rast in preseganje samega sebe, predvsem svojega lastnega ega, omejujočih podzavestnih prepričanja in najrazličnejših blokad na vseh nivojih.

Ni metoda tista, ki naredi dobrega zdravilca, temveč njegova raven zavedanja (kar vključuje tudi to, da dejansko živi to, kar govori in predaja drugim, uteleša te vrednote in kljub dobremu delu ohranja svojo ponižnost) in predanost tej poti. Metoda je zgolj bergla, s katero si lahko pomagamo priti do določene razvojne stopnje (če seveda ne razvijemo podzavestne odvisnosti od nje, kar se pogosto dogaja v praksi) in je v prvi vrsti potreba uma, ki je strukturiran tako, da se mora opreti na nekaj “oprijemljivega” za to, da se lahko “znajde” v energijskih realnostih.

Ključ, ki nazadnje odpira vsa vrata, tako v “energijskih svetovih” kot tudi v materialni manifestaciji teh realnosti (vsakdanja, fizična realnost), pa je nedvomno zavedanje (v svoji najvišji obliki kot čista zavest) in ljubezen (v svoji najvišji obliki kot brezpogojna ljubezen). Pot do čiste zavesti in brezpogojne ljubezni pa gledano z zemeljske perspektive ni ne enostavna ne kratka. Je pa vsekakor vredno zavestno stopiti nanjo. Začne se pa kot vedno - s prvim korakom.



...........................................................................

KDO SO ENERGIJSKI VAMPIRJI IN KAKO JIH PREPOZNAMO?


Praviloma je imel že vsak od nas kdaj opravka s t.i. energijskim vampirjem, bodisi v družinskem krogu, partnerskem razmerju ali v službi.

In kdo so dejansko energijski vampirji in kaj je za njih značilno?

Energijski vampirji so osebe, ki zaradi svojih podzavestnih vzorcev in prepričanj, niso v stiku s svojo lastno močjo in zaradi tega potrebujejo nek nadomesten 'vir moči', na katerem se pogosto povsem nezavedno napajajo. Običajno gre za osebe, ki so obtičale v vlogi žrtve in ne sprejemajo odgovornosti za svoje mišljenje, čutenje in delovanje. V tej vlogi jih držijo ujete zlasti nepredelane podzavestne vsebine z močnim čustvenim (torej energijskim) nabojem. Ujetost v te podzavestne vzorce jim onemogoča, da bi zares stopili v svojo moč, saj je velik del njihove energije 'zaklenjen' v teh podzavestnih vsebinah (vzorcih, prepričanjih in nepredelani čustveni bolečini).

V primeru, da bi te vsebine ozavestili, jih predelali in sprejeli odgovornost za svoje stanje, ne bi imeli več potrebe, da se napajajo z energijo (pozornostjo) drugih ljudi. Kamorkoli gre namreč naša pozornost, tja odteka tudi naša energija. Kadar smo pogosto v stiku s tovrstnimi osebami, lahko opazimo, da postajamo utrujeni in pogosto razdražljivi. Utrujeni zato, ker se je nekdo dobesedno prisesal na naše energijsko polje, razdraženi pa zato, ker na podzavestni ravni te procese zaznavamo in se v nas zbujata jeza in frustriranost.


Glavne značilnosti 'energijskih vampirjev':

- ujetost v vlogo žrtve (samopomilovanje, nenehno jamranje in pritoževanje, iskanje krivca zunaj sebe, prelaganje odgovornosti na druge, konstanten občutek nemoči in ujetosti, odpor do sprememb, togost, stalna kritika in iskanje napak, fatalizem v smislu »tako pač je, stvari se ne da spremeniti« ipd)

- njihovo gonilo so močne potrebe, za katere pričakujejo, da bodo zadovoljene od zunaj, s strani drugih ljudi – t.i. neediness (nikoli nimajo dovolj – pozornosti, pohvale, spodbude, pritrjevanja ipd)

- odlično jim gre od rok vzbujanje krivde in slabe vesti, še posebej kadar ljudje ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj in zahtev (izrečenih in neizrečenih)

- močna potreba po kontroli – nad sabo in nad drugimi (to jim daje navidezen občutek moči) pogosto se počutijo ogrožene in so izredno občutljivi na kritiko (tudi konstruktivno!), saj vsako nestrinjanje doživljajo kot osebni napad nase – kljub temu, da morda na prvi pogled delujejo izredno samozavestni in odločni

- svoj občutek nemoči in manjvrednosti skušajo zakriti tako, da nenehno potrjujejo svojo lastno vrednost in dokazujejo svojo navidezno premoč nad drugimi (pogost je podzavestni vzorec 'jaz imam vedno prav, ker če nimam prav, sem razvrednoten')

- običajno težko prisluhnejo drugim, sami pa od drugih pričakujejo, da jim se jim bodo v celoti in popolnoma posvetili pogosto se energijsko hranijo tako, da skušajo druge narediti odvisne od sebe in jih tako podzavestno prepričati, da brez njih ne zmorejo (prekomerna skrb za druge, nenehno delanje uslug in pretirana uslužnost/prijaznost, potrjevanje lastne vrednosti preko t.i. žrtvovanja za druge – 'a ne vidiš kaj vse sem storil/a zate')

- toga prepričanja in mentalni konstrukti, preko katerih vzdržujejo svojo identiteto žrtve odvisnosti vseh vrst (zlorabe substanc, odvisnost od partnerja ali neke druge osebe, beg od realnosti in pristnih odnosov)


Kako se zavarujemo pred energijskimi vampirji?

Najbolj učinkovito je seveda postavljanje jasnih osebnih meja, tudi na energijski ravni. Seveda pa je potrebno najprej ozavestiti zakaj privabljamo takšne ljudi v svoje življenje. Pogosto so vzroki na podzavestni ravni, kjer nosimo nerazrešene občutke krivde, dolžnosti, podzavestno potrebo po ugajanju in vzorec pomanjkanja ljubezni do sebe, razne strahove (pred zavrnitvijo, zapuščenostjo, izločenostjo itd) ter ostale škodljive podzavestne programe (program »reševalca«, »dobrega človeka«, »mučenika«).

Ko ozavestimo katere podzavestne vsebine in programi nam preprečujejo, da bi lahko postavili trdne in jasne meje, se jih lahko osvobodimo in se iz ljubezni do sebe odločno postavimo zase ter takšnim osebam ne dajemo več svoje pozornosti – energije oziroma se nanje ne odzivamo več čustveno (na ta način nimamo naboja v sebi in smo lahko v svojih odzivih nevtralni – tako ne hranimo več njihove notranje 'drame').

Najboljša zaščita je torej ozaveščanje lastnih podzavestnih vzorcev ter aktivno in zavestno negovanje ljubezni do sebe. Tako se lahko naučimo drugim postaviti meje, ne da bi se ob tem počutili krive in brezčutne. Ko bomo začeli postavljati meje, se bodo namreč ljudje, ki tega niso vajeni, na naše ravnanje najverjetneje odzvali precej burno. Težko je pričakovati, da bodo z razumevanjem in sočutjem sprejeli naša nova pravila, zato je še toliko bolj pomembno, da smo na njihovo nestrinjanje in neodobravanje notranje pripravljeni. Takrat sta potrebni vztrajnost, odločnost in doslednost (kar pomeni, da ne popuščamo in ne dajemo dvoumnih sporočil!), saj lahko to t.i. tranzicijsko obdobje (čas, ki je potreben, da se ljudje navadijo na naš 'novi jaz') traja kar nekaj mesecev.

Res pa je, da bo ravno to obdobje pokazalo tisto golo resnico - pravi obraz ljudi, ki nas obkrožajo ter resnično dinamiko teh odnosov in na čem so bili dejansko osnovani. Ko boste začeli postavljati meje, bodo namreč mnogi tudi fizično odšli iz vašega življenja, saj ne bodo pripravljeni narediti potrebnih sprememb v dinamiki odnosa in bodo izgubili interes, da bi odnos, ki jim sedaj ne prinaša več koristi, še naprej ohranjali.

Kakorkoli že, dobro je pogledati kakšni ljudje nas obkrožajo in se obenem soočiti tudi s samim seboj. Resnična sprememba vedno pride od znotraj, njen vpliv pa seže daleč naokrog.



...........................................................................

ODVISNOST OD KRIVDE KOT ENA IZMED IZKUŠENJ DUŠE IN VIBRACIJSKA NARAVA STVARSTVA


Ko pomislimo na odvisnost, se nam praviloma vzpostavi povezava z vzorcem bega pred negativnimi emocijami. Odvisnost kot eden izmed obrambnih mehanizmov zoper soočanje z lastno »senco« - občutki, ki tako ali drugače v nas vzbujajo nelagodje in notranjo stisko. Pa vendar lahko skozi najrazličnejše inkarnacije razvijemo odvisnost v odnosu do česarkoli. Ena izmed najpogostejših odvisnosti, ki jih srečujem pri svojem terapevtskem delu je nedvomno odvisnost od občutkov krivde in sramu. Krivda in sram se rada pojavljata v tandemu, saj se kot vzorca odlično dopolnjujeta in se nenehno medsebojno krepita. Kadar se v nizu inkarnacij srečujemo z vzorcem krivde, ki ga nismo sposobni predelati, lahko postane krivda del naše »identitete«.

Dušna lekcija, ki je povezana z občutkom krivde od nas zahteva razvijanje sposobnosti brezpogojnega odpuščanja – v prvi vrsti sebi. Česar namreč ne zmoremo nuditi sebi, tega nismo zmožni niti v odnosu do drugih, do zunanjega sveta kot celote. Tako se nam dogaja, da si skozi različne inkarnacije izbiramo situacije, ki nam omogočajo, da izkušamo krivdo; v ozadju je seveda višji namen razvijanja duhovne kvalitete pristnega in brezpogojnega odpuščanja. Podobne izkušnje vztrajno ponavljamo, dokler ni dušna lekcija v celoti sprejeta in integrirana v našo zavest.

Težava je v tem, ker se pogosto zgodi, da se namesto razrešitve vzorca, zaradi nenehnega preigravanja podobnih scenarijev ta občutek krivde samo še krepi in poglablja (temu bi lahko rekli tudi »depresivna spirala«). Na neki točki lahko ta krivda postane del naše »identitete« (naša osebnost se z njo poistoveti), mi pa potem posledično razvijemo »odvisnost« od tega občutka. Ko krivda postane naš temeljni podzavestni vzorec, v svoje življenje konstantno privabljamo situacije in ljudi, ki nam to našo notranjo, energijsko podstat na vse možne načine zrcalijo.

Na nezavednem nivoju si izbiramo partnerje, ki na nas prelagajo odgovornost za vse kar se dogaja znotraj partnerskega odnosa (nemalokrat pa tudi za svoje težave na drugih področjih življenja!) ter v nas aktivirajo globoke občutke manjvrednosti, neprimernosti in seveda krivde. V službi se srečujemo s situacijami, ko nas nadrejeni in/ali sodelavci obravnavajo kot »grešnega kozla« za vse mogoče napake in nepravilnosti. Člani naše družine nas radi pogosto kritizirajo in nam očitajo naše pomanjkljivosti ter do nas pogosto nastopajo nekoliko vzvišeno ali pokroviteljsko. Poleg tega pa tudi sami, ne da bi točno vedeli zakaj, iz nekega močnega notranjega vzgiba, počnemo stvari zaradi katerih se potem počutimo krive - dobesedno si ustvarjamo situacije, kjer imamo razlog za krivdo (pogosto so te stvari, ki jih počnemo, nasprotju z našimi zavestnimi vrednotami, vendar je nezavedna sila vzgiba premočna).

Ob tem moram poudariti, da je vse to kar doživljamo s strani zunanjega okolja zgolj odraz našega lastnega notranjega stanja in temeljnega odnosa do sebe na naši podzavestni ravni. Oseba z neozaveščenim vzorcem krivde namreč pogosto zapade v vlogo žrtve – vlogi, ki se energijsko hrani z občutki manjvrednosti in nemoči. Kadar smo ujeti v tovrstnih občutkih pa seveda zelo težko postavljamo osebne meje v medsebojnih odnosih. V ozadju teh občutkov se rado skriva prepričanje: »Kriv/a sem. Nimam se pravice postaviti zase.«


Od kod vse to izvira in čemu sploh služi krivda?


Na tej točki ne moremo mimo zgodovinskega dejstva, da je naše kolektivno nezavedno že dve tisočletji pod vplivom močne kolektivne energije krščanske cerkve kot institucije. Krivda je »izum« institucionalizirane krščanske religije, katere glavni namen je držati množice v energijski matrici strahu pred kaznijo. Krivda nas drži v stalnem občutku ujetosti in nas lahko popolnoma paralizira (v tem je tudi njen namen, da nas naredi pasivne in poslušne). Napake so neizogiben del procesa učenja, izkušanja življenja kot takega in edino konstruktivno je, da zanje prevzamemo odgovornost in jih ne ponavljamo, temveč na podlagi pridobljene nove vednosti nadaljujemo po poti osebnega ravoja.

Krivda pa nas ravno nasprotno drži na mestu, kjer nemočno opazujemo kako se naši notranji strahovi vse bolj množijo. Prestrašeni ljudje pa so lahka tarča za masovno manipulacijo, saj v svoji energijski zakrčenosti ne morejo dostopati do svoje resnične, izvorne moči. Ljudje, ki so ujeti v strah, se prostovoljno podrejajo v zameno za (navidezen) občutek varnosti ter se s tem nezavedno odrekajo svoji lastni kreativni moči.

Znotraj energijske matrice žrtve ljudje svoje življenjske okoliščine in izkušnje doživljajo kot posledico delovanja nekih »zunanjih sil«, na katere imajo sami s svojo zavestjo zanemarljiv vpliv (takšno je njihovo prepričanje, ki je pa daleč od resnice!). Zaradi vsega tega so popolnoma odrezani od višjih, univerzalnih zakonov vibracijske privlačnosti in odbojnosti. Ne zavedajo se več izvorne prepletenosti vsega bivajočega in nenehne vibracijske komunikacije med različnimi nivoji stvarstva.

Če poenostavim: NAŠA TEMELJNA VIBRACIJA, ki jo oddaja naše individualno energijsko polje (s celim nizom energijskih teles) PRIVABLJA OZ. ODBIJA konkretne dogodke, osebe in situacije, ki energijsko ustrezajo oz. ne ustrezajo tej naši temeljni vibraciji. Kadar v svojem življenju opažamo, da se pogosto počutimo krive (ne glede na to ali se nam ta občutek zdi upravičen ali ne) oz. imamo vedno znova opravka z ljudmi/situacijami, ki nam posredno ali neposredno sporočajo, da smo za nekaj krivi, je nedvomno čas, da se zazremo vase, spustimo vlogo žrtve (skupaj z občutkom, da se nam dogaja krivica!) in prevzamemo odgovornost za to, kar doživljamo – na način, da poiščemo in sprostimo te globoke nezavedne vzorce. Da končno sprejmemo dušno lekcijo odpuščanja in sprejemanja samega sebe z vsemi našimi pomanjkljivostmi.

Odvisnost od krivde je pogosto tesno prepletena tudi z nezavednim vzorcem potrebe po tem, da smo popolni ter posledično odporom do delanja napak. Tekom bivanja duše v »višjih« sferah realnosti, kjer je duša v svoji konkretni »inkarnaciji« (ali bolje rečeno pojavni obliki, kadar ne prevzame fizičnega telesa!) na nek način bližje Stvarniku (bolj povezana z resničnim virom vsega in v stiku s svojo izvorno popolnostjo), se lahko pojavi ODVISNOST OD POPOLNOSTI ter hkrati odpor do izkušanja »nepopolnosti« (v smislu večje ločenosti – ta občutek je značilen za nižje nivoje zavedanja!) v t.i. nižjih dimenzijah.

Odvisnost in odpor sta dve plati istega kovanca ter se vedno medsebojno krepita (močnejša kot je odvisnost od neke stvari, večji je odpor do njenega nasprotja). Kadar govorim o višjih oz. nižjih nivojih stvarstva ne gre za neko hierarhično vrednotenje, saj so vsi nivoji v svojem bistvu enakovredni, razlika je samo v stopnji zavesti, ki definira konkreten nivo (na enem koncu imamo zavest strahu in ločenosti, na drugem pa zavest vseprežemajoče ljubezni in enosti).

V končni fazi je vsaka odvisnost za dušo pogubna, saj zavira njeno sposobnost izkušanja različnih realnosti in perspektiv – v tem pa je ves namen njenega popotovanja, saj se ravno skozi svoje izkušnje in lekcije razvija. Kadar svojih odvisnosti (v veliki meri podzavestnih!) nismo pripravljeni spustiti in se jih na vsak način oklepamo, duša včasih poseže po skrajnih sredstvih; da bi se izognila nadaljni škodi je pripravljena »žrtvovati« tudi naše fizično telo.

Prvo opozorilo tako predstavljajo ponavljajoči se dogodki/okoliščine, katerih sporočila pa mnogi zaradi ujetosti v vlogo žrtve žal zavestno ne prepoznajo. Sčasoma se tako lahko pojavijo povsem fizični simptomi, ki se običajno z leti spremenijo v kronična obolenja, prihaja pa seveda tudi do nenadnih in nepričakovanih opozoril (pri akutnih izbruhih bolezni kot je npr. srčni zastoj). Če še vedno vztrajamo v svoji vlogi žrtve in odklanjamo samorefleksijo ter konkretne spremembe, nas lahko doleti tudi fizična smrt. Duša se v takem primeru odloči, da začasno »prekine igro«, saj je v končni fazi zanjo smrt zgolj ena izmed oblik transformacije.

Ko odide na višje nivoje, si lahko vzame čas za »premislek« o nadaljnem poteku svoje poti. Nato naredi nekakšen »povzetek« svoje zadnje inkarnacije, neke vrste »bilanco stanja« ter si na tej osnovi izdela »načrt« za prihodnjo inkarnacijo. Duša si pri tem vzame čas, saj je čas zanjo relativen in drugotnega pomena. Zanjo je najpomembnejše to, da neovirano nadaljuje s svojim razvojem ter preko konkretnih izkušenj ozavešča svoje dušne lekcije in jih integrira v svojo zavest. Spiralno se pomika znotraj kroga zavedanja, da bi izkusila vse nivoje stvarstva in se preko svojih izkušenj znova zavestno povezala z vsem, kar biva. Da bi se povsem zavestno vrnila v izvorno stanje enosti in popolnosti vsega bivajočega.



POMEN OSVOBAJANJA UJETE ENERGIJE IZ NAŠIH PRETEKLIH IZKUŠENJ


Najbrž se vsi zavedamo kako majhen procent naših misli, čustev in dejanj izhaja iz našega zavestnega dela (ta delež naj bise gibal okrog 4 %). Če ne drugače, se tega dejstva zelo jasno zavemo kadar se v življenju soočamo z nekaterimi svojimi ovirami in blokadami (občutki, prepričanji in načini delovanja), ki jim zavestno ne najdemo vzroka. Recimo na primer, da si zelo želimo stopiti na svojo pot in si na področju, ki nas veseli, ustvariti lasten uspešen posel. Ob tem storimo vse kar je potrebno – zastavimo si cilje, naredimo konkreten načrt, izpopolnjujemo svoje znanje, vlagamo v promocijo – pa vendar ni pravih rezultatov. Zdi se nam, da brcamo v prazno in se v biti ne premaknemo z mrtve točke.

Vso svojo energijo usmerjamo v zunanjo akcijo, v konkretno delovanje v smeri uresničevanja svojega cilja, vendar pa ob tem pogosto pozabimo na »Pandorino skrinjico«, ki se skriva globoko v naši podzavesti. Pozabljamo na univerzalni zakon, po katerem so zunanje okoliščine samo zrcalni odsev naše notranjosti – naših najglobljih prepričanj in z njimi povezanih potlačenih čustev.

Povsem pozabljamo, da je realnost, ki jo izkušamo, v prvi vrsti naša kreacija – težava je le v tem, da najpogosteje (ne da bi se tega zavedali) kreiramo iz svoje podzavesti. Tam je t.i. skladišče naših potlačenih čustev in omejujočih prepričanj, v katerih je ujete ogromno naše energije – energije, ki jo potrebujemo za zavestno ustvarjanje realnosti kakršno si želimo izkušati.

Vrnimo se na zgornji primer. Pri svojem delu s strankami ter skozi proces lastne transformacije opažam, da gre v veliko primerih za to, da je del naše energije še vedno ujet v podobni izkušnji iz preteklosti. Najpogosteje gre za pretekle inkarnacije, ki se jih zavestno običajno ne spominjamo, zato je prepoznavanje vzorcev, ki smo jih ustvarili ob tisti izkušnji še toliko težje.

Da bo vse skupaj bolj razumljivo, vam bom predstavila konkreten primer. Recimo, da ste v preteklem življenju delali z ljudmi (in si v tem življenju izberete posel, ki prav tako temelji na tem), vendar ste na neki točki doživeli travmatično izkušnjo – izkušnjo, ki vam je povzročila bolečino in močna negativna čustva. Izkušnje takrat niste zmogli predelati (spustiti jezo, strah, nemoč itd.), tako da je ta energija v čustvenem krču »zamrznila« in ostala ujeta v tisti specifični izkušnji.

Vi ste seveda šli naprej s svojim življenjem ter si naposled izbrali novo inkarnacijo (in tako naprej cel niz inkarnacij), vendar ste del svoje energije na neki ravni »pustili za sabo«. Ta del je ostal ujet v boleči izkušnji in s tem na neki ravni ločen od vas, popolnoma odrezan in dezintegriran. Zavedati se je potrebno, da je ta ločenost vezana zgolj na določeno raven, kar pomeni, da je ta del še vedno prisoten v našem energijskem polju, vendar ni ozaveščen, sprejet in zavestno integriran v naše energijsko polje. Je kot neke vrste »odpadnik«, ki nam meša štrene iz ozadja.


Kako se to potem manifestira v našem vsakdanjem življenju?

Ta del naše energije, ki je vezan na osebnost iz neke naše pretekle inkarnacije, na nas deluje iz ozadja, iz našega nezavednega dela. Mi zaznavamo samo njegove učinke. Čutimo »njegova« čustva in občutke (včasih sicer zelo megleno, bolj kot neko nedefinirano bolečino ali nelagodje), ki nas dobesedno porivajo v podobne situacije, v katerih bi se ta čustva končno lahko sprocesirala in sprostila. Ta čustva se nam zaradi tega, ker smo »ločeni« od tega svojega aspekta lahko pogosto zdijo popolnoma tuja – kot da nas je obesedela neka tuja energija, ki je ne moremo nadzorovati.

Vse kar sem napisala se seveda nanaša tudi na travmatične izkušnje iz sedanjega življenja, ob katerih doživimo čustveni šok, ki ga v tistem trenutku nismo sposobni predelati (večina teh izkušenj se zgodi v obdobju od spočetja pa do cca. 5. leta starosti in se kot energijski zapis skladišči na nezavednem nivoju ter pusti svoj odtis tudi na našem fizičnem telesu).

Če se vrnem na konkreten primer, se nam lahko zgodi, da ob ustvarjanju lastnega posla čutimo neko zavoro, nedefiniran strah ali celo bolečino – to pa zato, ker en del nas še vedno vzporedno prebiva v pretekli inkarnaciji, kjer smo v podobnih okoliščinah doživeli močno čustveno travmo. Lahko se nam je zgodilo, da smo bili zaradi svojega dela kaznovani, preganjani, da smo na koncu vse izgubili ali nam je bilo odvzeto, da smo koga poškodovali ali storili nekaj česar smo se kasneje sramovali.

Ta del nas vedno znova podoživlja isto izkušnjo, vse dokler ga ne ozavestimo in ga »pokličemo« nazaj. Preko ozaveščanja višjega namena boleče izkušnje in popolnega sprejemanja te izkušnje, se sprosti tudi čustveni naboj in »zamrznjena energija« se lahko s pomočjo jasne namere znova integrira v naša energijska telesa. Tovrstni zdravilni praksi v šamanski tradiciji pravijo postopek »vračanja duše«, jaz pa včasih uporabljam tudi izraz osvobajanje in integracija ujete energije iz preteklih izkušenj duše.

Dokler smo odrezani od tega dela sebe se lahko v nedogled sprašujemo zakaj se nam stalno ponavljajo podobne situacije ali zakaj imamo nenehno opravka z določenim tipom ljudi. Pri tem pa običajno odgovore iščemo na napačnih nivojih – na nivoju vsakdanje zavesti in razumske analize, čeprav je edina rešitev vpogled v naše informacijsko polje, kjer se nehajajo naše nezavedne vsebine.


Zakaj je predihavanje ujetih čustev (čustva so energija!) nujen pogoj za transformacijo, ne pa tudi vedno zadosten? 

Zato, ker je energija ujeta v prepričanjih; ta prepričanja ustvarjajo zanko in delujejo kot magnet, ki vedno znova privlači določeno čustveno energijo. Torej je zelo priporočljivo predihavati vso našo ujeto energijo in jo s tem sproščati (npr. s tehniko povezanega dihanja), vendar si bomo v primeru, da ne ozavestimo teh temeljnih nezavednih prepričanj in se jim osvobodimo, to energijsko prtljago prej ali slej znova nakopali.

V nekaterih primerih se tovrstne nezavedne blokade razrešijo tudi neposredno – skozi direktno izkušnjo, ki nosi enako energijsko matrico in s katero se tokrat soočimo, jo sprejmemo in odreagiramo v nasprotju s preteklim vzorcem (s tem ga nevtraliziramo). Res pa je, da se to dogaja v primerih, kadar čustveni naboj v ozadju pretekle izkušnje ni pretirano intenziven (kadar je delež naše energije, ki je ostala ujeta v izkušnji majhen) in kadar je duša že dovolj »zrela«, da izkušnjo predela povsem samostojno.

V vseh ostalih primerih je nadvse dragocena strokovna pomoč terapevta, ki ima vpogled v naše informacijsko polje in nas lahko v procesu ozaveščanja ter ponovne integracije tudi ustrezno vodi in v zadostni meri energijsko podpre. Ena izmed ovir v tem procesu ozaveščanja je namreč tudi ta, da je v nekaterih primerih v pretekli travmi ujete toliko naše energije, da je sami ne zmoremo sprocesirati.

Ko razvijemo globoko zaupanje do našega lastnega duhovnega vodstva in se resnično povežemo s svojimi lastnimi vodniki z višjih nivojev realnosti (eden izmed pogojev je tudi, da prečistimo svoje komunikcijske kanale - energijske centre)  z njimi razvijemo jasno komunikacijo, nas lahko seveda skozi tovrstne procese namesto zdravilca vodijo tudi naši lastni duhovni pomočniki.

Z mojega stališča zdravilke (oz. bolje povedano »asistentke v procesu samozdravljenja«), je to vsekakor cilj, ki ga je potrebno doseči – pomagati in usmerjati ljudi do točke, ko so zmožni resnične in jasne komunikacije s svojimi lastnimi duhovnimi vodniki in pomočniki, ki v končni fazi niso nič drugega kot višji, bolj »razviti« (v smislu višjega zavedanja in osvobojenosti od ega/konkretne osebnosti) aspekti nas samih. V mreži stvarstva smo namreč energijsko vsi povezani v enotni energijski matrici medsebojne prepletenosti najrazličnejših nivojev bivanja.



     

 5 TEMELJNIH PRAVIL V PROCESU (SAMO)ZDRAVLJENJA TER VLOGI ZDRAVILCA IN KLIENTA  V  OKVIRIH ENERGIJSKEGA DELA

                                 Osebna razmišljanja in pogledi na podlagi lastne terapevtske prakse

                        

1. pravilo:

Tako kot vsak izmed nas je tudi KLIENT V CELOTI SAM ODGOVOREN ZA SVOJ LASTEN PROCES (SAMO)ZDRAVLJENJA. To pomeni, da je za učinkovito zdravljenje nujno sprejemanje osebne odgovornosti za stanje, v katerem se nahaja. Terapevt sicer klientu pomaga ozavestiti realno stanje in morebitne vzroke zanj (ter ga po potrebi tudi energijsko podpre), vendar pa je NUJNA PRIPRAVLJENOST KLIENTA, DA SE SOOČI S SVOJIM RESNIČNIM STANJEM TER ODLOČENOST, DA AKTIVNO SODELUJE V PROCESU OSEBNE TRANSFORMACIJE (spreminjanje škodljivih, ustaljenih navad in vzorcev razmišljanja ter aktivno uvajanje konkretnih sprememb v svoje vsakdanje življenje);

2. pravilo:

Naloga terapevta je, da KLIENTA NA NJEMU RAZUMLJIV NAČIN SPOŠTLJIVO IN DOSLEDNO VODI SKOZI PROCES ZDRAVLJENJA ter mu skuša odpirati nova polja razumevanja njegovega položaja ter vzrokov, ki so pripeljali do trenutnega stanja. Pomembno je, da OB TEM OHRANJA NEVTRALNO POZICIJO in ne prevzema nase odgovornosti za odločitve, ki so v domeni klienta. Nujno je, da upošteva svobodno voljo klienta, kar pomeni, da spoštuje tudi morebitno odločitev o prekinitvi medsebojnega sodelovanja v procesu samozdravljenja.

3. pravilo:

Terapevt mora POSKRBETI ZA VARNO OKOLJE, KI ŠČITI ZASEBNOST KLIENTA in se truditi, da se med njim in klientom razvija pristen odnos, osnovan na zaupanju ter profesionalnem pristopu. Zavezan mora biti etičnosti in resnicoljubnosti ter svoje ugotovitve podajati na sočuten, neinvaziven način.

4. pravilo:

Klient se mora ves čas procesa JASNO ZAVEDATI, DA NIHČE – NITI TERAPEVT – NE MORE NIČESAR STORITI NAMESTO NJEGA ali brez njegovega dovoljenja. Ko namreč govorimo o energijskem zdravljenju, se po pravilu nič ne more zgoditi brez klientove zavestne ali podzavestne privolitve oz. sodelovanja. Vedno se zgodi samo to, kar je klient glede na stopnjo svojega dušnega in osebnega razvoja pripravljen ozavestiti oz. kar je v danem trenutku že zrelo za obravnavo. Posameznih korakov na poti osebne transformacije namreč ne moremo preskakovati, tako da se je potrebno zavedati, da gre v biti za PROCES, KI SE VSELEJ ODVIJA V SKLADU Z VIŠJIM NAMENOM in pod budnim vodstvom višjega jaza obravnavane osebe.

5. pravilo:

TERAPEVT – ZDRAVILEC VSELEJ NASTOPA IZKLJUČNO V VLOGI »POSREDNIKA« med energijskimi realnostmi in materialnim (fizičnim) nivojem. Njegova pretočnost mu omogoča, da v procesu energijskega zdravljenja deluje kot neke vrste medij za prenos zdravilnih frekvenc oz. v primeru vpogleda v energijsko polje klienta kot »iskalec in nevtralen prenašalec informacij« z energijskih nivojev, ki so klientu zaradi nezavednih obrambnih mehanizmov ter katerih koli drugih razlogov nedostopne. Iz tega seveda izhaja, da je ena izmed temeljnih nalog terapevta, da skrbi za lastno pretočnost ter nenehno ozaveščanje lastnih omejujočih vzorcev in blokad, ki bi utegnile vplivati na kakovost in verodostojnost njegovega dela.  Pomembno je tudi to, da se oba zavedata, da NI ZDRAVILEC TA, KI ZDRAVI,  temveč klienta zgolj vodi in podpira pri aktivaciji njegovih lastnih notranjih procesov samozdravljenja.


............................................................................................................................................


Vsi navedeni članki so moje avtorsko delo, zato je vsako JAVNO kopiranje, objavljanje, posredovanje in širjenje zgornjih tekstov dovoljeno IZKLJUČNO POD POGOJEM, da me o tem predhodno obvestite in v ta namen pridobite moje pisno soglasje, jih delite v neokrnjeni obliki ter me hkrati navedete kot avtorico besedila (polnoime in priimek).

Spoštujmo avtorske pravice, etična načela in drug drugega.